KOČEVSKI ROG (ponedeljek, 10. junij 2013, RV) – Pred kapelo Božjega usmiljenja
ob grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v nedeljo, 9. junija 2013, ob 11.00,
štiriindvajseta obletna maša za žrtve revolucionarnega nasilja, ki sta jo pripravili
župnija Kočevje in Nova slovenska zaveza. Somaševanje je vodil novomeški škof msgr.
Andrej Glavan, prepevali pa so pevci cerkvenega mešanega pevskega zbora Franceta
Gačnika iz Stranj pri Kamniku pod vodstvom Dominika Krta. Sledil je kulturni program,
ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Osrednji govornik je bil dr. Matija
Ogrin, zbrane pa je nagovorila tudi Marta Milena Keršič .
Homilija
škofa msgr. Andreja Glavana Spoštovani g. predsednik republike, predstavniki
političnih strank …, Nove slovenske zaveze, drugi predstavniki družbenega življenja,
dragi sobratje duhovniki, spoštovani svojci žrtev …!
Spet smo se, že 24-tič,
zbrali v tej kočevski zeleni katedrali ob enem izmed 600 grobišč, ki so Slovenijo
po vojni spremenila po površini v eno največjih morišč v Evropi. Tu ob breznu pod
Krenom so našle svoj tihi dom številne zamolčane, znane in neznane, vojaške in civilne,
žrtve povojnih pobojev. Potem ko so bili kot begunci vrnjeni s prevaro in za podlo
kupčijo za umik vojske in s tem izgubo ozemlja slovenske Koroške (kot pravijo poznavalci
teh dogodkov).
Tu smo se zbrali, da bomo za žrtve molili in se zahvalili za
njihovo pričevanje in poklonili njihovi žrtvi, saj so se mnogi poslavljali z vero
v srcu in molitvijo na ustnicah ter z rožnim vencem v roki. Prepričan sem, da so mnogi
umirali po Jezusovem zgledu tudi z odpuščanjem v srcu, ne le naproti naščuvanim in
zaslepljenim eksekutorjem, ampak tudi resničnim krivcem za njihovo smrt. To nam dokazujejo
kupi rožnih vencev, ki so se našli na mestih izkopa množičnih grobov in nekaterih
znanih žrtev, n. pr. zakoncev Zavasnik. Leta 2003 so pod očetovim skeletom našli še
mamin skelet. Ker je bila noseča, je kot mati prekrižala roke na otroku in ga varovala
z rožnim vencem. To so dokazovale jagode, ki so jih našli v dlančnih kosteh, kot je
dokumentirano v znanem filmu Jožeta Možine.
Dragi bratje in sestre! Danes
je tudi zunanja slovesnost praznika Srca Jezusovega. Praznik nas vabi, da se zazremo
v prebodeno srce za grehe vseh nas, tudi za grehe žrtev in zlasti vnebovpijoče grehe
morilcev. Namen praznika je ne le, da se zahvaljujemo za neskončno Božjo ljubezen,
ki nas je rešila večne smrti in odprla vrata večnega življenja, kakor upamo, tudi
žrtvam, ki se jih danes spominjamo. Praznik je namenjen tudi zadoščevanju za strahotne
k Bogu vpijoče grehe bratomorne vojne. Zato vas vabim, da se potrudimo, naj te naše
daritve in naših molitev ne zasenči najmanjša misel sovražnosti. Zazrimo se v Jezusovo
Srce, najbolj nedolžno in sveto. Iz odprtega srca je pritekla kri, ki je postala odkupnina
za vse hudobije človeških src. Bogastvo dobrote in usmiljenja, bogastvo odpuščanja
in velikodušnosti. Gospod s prebodenim srcem nam upravičeno tudi kliče: »Učite
se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«
Okrog
Gospodovega oltarja se zbiramo s prošnjo za spravo z Bogom in med nami, med živimi
in rajnimi, med žrtvami in zločinci, po Jezusovem zgledu, ki je molil za svoje rablje
in prosil zanje odpuščanja. Vedno znova naredi name velik vtis mozaik tu za nami.
Govori nam, da je Jezusovo delo odrešenja namenjeno vsem, da sta k mizi večnega življenja
povabljena oba, zločinec in žrtev, seveda če se zločinec pokesa in spokori. Slišali
smo besede apostola Petra: »Če potrpežljivo prenašate, ko trpite, čeprav dobro
delate, je to milost pred Bogom.« V pismu se je apostol obrnil na sužnje, ki so
se spreobrnili k veri in so morali, kot vsi sužnji v tedanji družbi, prenašati nerazumevanje
in nečloveške krivice. Naroča jim, naj ne podležejo nagonskemu odzivu, ki se lahko
porodi v takih okoliščinah, temveč naj posnemajo Jezusovo ravnanje. Spodbuja jih celo,
naj odgovorijo z ljubeznijo. Tu ne gre za uspavanje zavesti, da bi bili neobčutljivi
in se ne bi borili proti krivicam in borili za pravico in resnico. Gre za širino duha
prave ljubezni, ko naj bi kristjan začel odpuščati in ljubiti prvi. Pri tem pa ne
smemo izgubiti zaupanja in vere, da za vsakim velikim petkom, ko se na videz pokopavata
resnica in pravica, pride vstajenjsko jutro, ko ti zasijeta v slavi in zmagi.
Dragi
bratje in sestre! Pred kratkim smo z vso častjo in dostojanstvom pokopali v ljubljanski
stolnici velikega trpina in nekrvavega mučenca škofa dr. Gregorija Rožmana in mu s
tem vrnili pravico do groba v domači slovenski zemlji. Vrnitev v domovino naj spodbudi
proces notranjega očiščenja za ves narod. Upamo, da bo to žarek v slovensko sivino
zamer, neodpuščanja in hladnih medosebnih odnosov. Upamo in upravičeno pričakujemo,
da bo njegov pokop, čeprav so mu nekateri nestrpni duhovni dediči komunizma nasprotovali,
spodbudil vse, ki imajo oblast in so za to odgovorni, da bodo kljub finančni krizi
poskrbeli tudi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih
pobojev. Na ta pokop še vedno čakamo in o spravi ne moremo govoriti dokler se to ne
realizira. Samo to bo dokaz, da se naša država hoče resno uvrstiti med države, ki
spoštujejo osnovne civilizacijske norme in človekove pravice.
Dragi bratje
in sestre! V domovini in marsikje na tujem se v začetku junija vsako leto s sočutjem
spomnimo največje tragedije v naši slovenski zgodovini, množičnih izvensodnih nečloveških
pobojev tisočev vojnih ujetnikov domobrancev, v glavnem mladih fantov in mož, pa tudi
številnih civilistov, ki so se umaknili pred pričakovanim nasiljem revolucionarnih
zmagovalcev. Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili in razpihovali
sovraštvo, ali bi hoteli podaljševati spore v slovenskem narodu. Še manj, da bi mislili
celo na kakršnokoli maščevanje. To bi bilo nezdružljivo z mašno daritvijo in nam mora
biti kot kristjanom tuje. Vsi pa moramo vztrajno moliti, opozarjati in delati za to,
da pridemo na vsak način do narodne sprave. Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu
Kristusu, moramo prvi odpustiti. Jezus nam je »zapustil zgled« (pravi isto
pismo apostola Petra, ki sem ga omenjal), da bi hodili po njegovih stopinjah. To so
stopinje odpuščanja. Samo po njih lahko pridemo v lepšo prihodnost našega naroda. Amen.
Audio:
Nagovor
Marjana Kovača Lahko rečemo, da Slovenci do začetka druge svetovne vojne nismo
imeli primerljivih izkušenj z množičnim nasiljem in sistematičnim teptanjem človekovega
dostojanstva. Gotovo pa smo imeli v tistem času zanesljive vesti o nasilju v povezavi
z revolucionarnimi pojavi z različnih delov sveta ...
Spominjam se, kako sem
kot še ne petnajstletni deček v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poslušal staro
mamo, ko nam je govorila o nasilju in preganjanju vere in Cerkve po svetu, predvsem
o grozotah v Rusiji, kot je dejala. Kmečka ženica iz župnije Osilnica, kjer je dvajset
let župnikoval prizadevni župnik in pričevalec za vero Jakob Omahna, je imela v domači
in župnijski knjižnici dovolj možnosti, da je izvedela, kaj se je dogajalo po svetu.
Tako
je bilo v oddaljeni obkolpski župniji. Drugod po Sloveniji so bile drugačne razmere
in boljše možnosti za kulturno in versko izobraževanje. Slovenski narod se je tedaj
ponašal z visoko ravnjo kulturne identitete in ob začetku okupacije ni premogel nepismenega
človeka. Pa vendar mnogi komunisti, med njimi tudi intelektualci, niso hoteli vedeti
in so se sprenevedali o tem, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, kljub temu, da
sta med drugim tudi časopisa »Slovenec« in »Jutro« v letih 1930 do 1940 obširno poročala
o tamkajšnjem boljševiškem terorju in stalinističnih čistkah.
Liberalno »Jutro«
je 2. julija 1932 objavilo razgovor z voditeljem ruskih emigrantov, sociologom in
akademikom dr. Petrom Struvejem. Za analizo in razumevanje tudi sedanjega stanja duha
v Evropi in v svetu je zanimiv njegov odgovor na vprašanji »Kaj je z današnjo evropsko
krizo?« in »Kakšne posledice bo imela ruska revolucija za zgodovino človeštva?« Takole
pravi: »Povem vam, da ne sodim med ljudi, ki zagovarjajo sociološko fantastično idejo
o propadu Zahoda. Kriza, ki jo preživlja Evropa, pa je realna in nje poglavitni znak
je izguba mnogih kulturnih sil, ki so prej držale Evropo, zlasti vere v resnico pravnega
reda, slonečega na svobodi in lastnini. Koketiranje s komunizmom, z njegovimi idejami
in emocijami je vznemirljiv znak duhovne kapitulacije in duševne slabosti kulturnih
sil po vsem svetu. Po mojem nazoru je ruska revolucija globoka reakcija pod masko
revolucije. Rusija je nekak »pijan helot« socializma. Rusija se je nalezla idej zahodno-evropskega
socializma, toda v nji se niso te ideje organično ukoreninile in razrasle. One so
samo podžgale strasti in razgoličile tiste plasti narodne duše, ki so še tičale v
17. stoletju. Boljševizem je zame barbarstvo, ki je povrh tega duhovno in duševno
še opustošeno z brezbožništvom.« Nadalje časopis »Jutro« navaja razlago dr. Struveja,
zakaj je rusko brezbožništvo toliko nevarno: »Na Zahodu je krščanstvo ustvarilo v
vsej kulturi nekako svojo sesedlino, ki leži tudi na dnu izrazito svobodoumnih pokretov
in ki se kaže kot nekaka moralna metodika. V ruski duši tega ni, zato je tolikanj
izložena viharjem negativizma, ki jo tudi zdaj ostro bičajo.«
Tako govori dr.
Struve o pojavu boljševizma desetletje pred vstopom slovenskih komunistov v revolucionarno
dogajanje na naših tleh ... Mnogi naši rodoljubi, preprosti in izobraženi, so bili
tedaj dobro poučeni o dogajanjih v Sovjetski zvezi. Pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij
Rožman je dosledno zavračal komunistično ideologijo in opozarjal na pogubne posledice
komunističnega delovanja, prav tako Cerkev in demokratične stranke na Slovenskem.
Ali
niso bili torej tudi naši komunisti seznanjeni s tem, kaj se dogaja izza zaves Sovjetske
zveze? Ali pa je bila njihova skušnjava priti na oblast za vsako ceno in osvojiti
slovensko dušo le prevelika? Na obe vprašanji je odgovor pritrdilen; navdihnjeni in
vodeni od sovjetskih boljševikov so odgrnili zavese in vstopili v slovensko zgodovino.
V času velike narodove stiske, okupacije, so izvedli revolucijo, ki s svojimi implikacijami
še vedno zaznamuje današnjega slovenskega človeka ...
Kočevski Rog je simbolni
in fizično resnični kraj. Tu nas tisoči pomorjenih žrtev boljševiškega nasilja vodijo
k viru razumevanja časa, v katerem se je to nerazumno nasilje dogajalo. Razumeti ta
čas je prvi in nujen korak na poti v narodovo prihodnost, je izraz naše moralne občutljivosti
...
Več kot dvajset let se že zbiramo tu in na drugih številnih moriščih in
grobiščih po Sloveniji in se sprašujemo, kako dolgo bo še naša država, tu mislimo
na levosredinske stranke, izkazovala ignoranco in prelagala uresničevanje spravnih
dejanj v nejasno prihodnost. Komaj nekaj simbolnih premikov v tej smeri zbledi ob
dejstvu, da boljševiška miselnost še vedno prevladuje v stvarnem življenju in s tem
zastruplja ljudi ter onemogoča sožitje med njimi.
Kristjani se še vedno ne
gibljemo povsem prosto po poteh slovenskega političnega prostora. Še vedno nismo dojeli,
da je politika v celostnem smislu, materialnem in moralnem, prva kristjanova dolžnost,
ki po Stvarnikovem naročilu terja od nas odgovornost, potreben trud, odrekanje in
žrtvovanje, pa tudi veselje ob zaupanih nalogah za usodo tega sveta ...
Torej
odgovor na vprašanje, kako dolgo še, bomo morali poiskati mi sami, pri nas samih,
demokratih, kristjanih in ljudeh dobre volje. Oditi bomo morali na volitve in izvoliti
demokratično večino, ki ji politično delovanje ne bo služilo kot sredstvo manipulacije,
laži in prevar ...
Bog živi Slovenijo in vse tiste, ki si prizadevajo za blagor
njene prihodnosti!
Audio:
Kočevski
Rog – središče in merilo Slovencev - nagovor dr. Matije Ogrina V Kočevskem
Rogu je tišina nepredirna in globlja kakor v vsakem drugem gozdu. Gozdna tihota je
tu drugačna. Kajti to, kar so videla ta drevesa in te skale, je nepojmljivo, človeški
misli komaj dostopno. Tisto, kar se skriva za tihoto tega gozda, je nekaj tako izrednega,
da se dviga nad vse drugo, kar se nam je Slovencem v tisočletni zgodovini dogodilo.
Zlo, ki je tu delovalo, je bilo drugačno od vsega znanega; prav je bilo rečeno, da
je bilo tu na delu neko – presežno zlo. Trpljenje slovenskega človeka na tem kraju
je nedopovedljivo. In moralna veličina ljudi, ki sta jih zlo in trpljenje tu zadela,
je zato komaj dosegljiva.
Pomenu, ki ga ima Rog za nas, sodobne ljudi, se
nekoliko približamo, ko uvidimo, da je Rog temeljna resničnost slovenskega naroda
in države. Nikjer drugod med Slovenci ni bilo toliko in takega trpljenja, pa tudi
takšne človeške veličine, kakor na stotinah slovenskih morišč, ki jih Rog vse skupaj
predstavlja – od Primorske do Prekmurja.
In skorajda bi rekli, da nikoder drugod
človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve
globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem. Na drugi
strani pa ljudje, ki so se tukaj vedli kakor bogovi, niso mogli sami sebe še bolj
spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost.
Človek ne more
imeti nobene želje po domu, po domačih, po nežnosti in utehi, ki bi ne bila na Rogu
doživeta v stopnjevanem pomenu besede. Nobene želje po pravici in rešitvi ne moremo
občutiti, ki bi tukaj ne bila v človeških srcih občutena pomnoženo in podeseterjeno.
Predvsem pa: nobene bolečine ni, ki je ni bilo na Rogu in nas tukaj čaka kakor mogočno
ogledalo. Rog je zato antropološko središče in moralna norma slovenskega človeka.
Ničesar
Slovenci nimamo in ne moremo imeti, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in
bolj spremenilo življenje našega naroda, kakor Rog. Ničesar ni v našem narodu, kjer
bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo,
civilizacija in njeno zanikanje. Tukaj se z ostro ognjeno črto ločuje vse, kar je
v stoletjih našega naroda vodilo h kulturi, omiki in ohranjanju življenja; na drugi
strani pa na Rogu dočaka svojo končno kulminacijo to, kar je po raznih poteh, vidno
ali manj vidno, vodilo v razkroj omike in v uničenje človeka. Rog daje vsemu temu
končno potrditev, pečat, razvidnost in nedvoumnost. Rog je kakor tisto polje, na katerem
dozorita pšenica in ljuljka – in se pokažeta v dokončni razvidnosti. Zato je Rog tudi
v pogledu omike in kulture naša središčna realnost, je civilizacijsko in narodnostno
središče Slovencev.
Za Rog pa je bistvenega pomena tudi tisto, kar pomenijo
in ponavzočujejo rožni venci, križci in svetinjice, strgani žrtvam z vratu in odvrženi
ob breznu na kup. Tista dokumentarna fotografija prepletenih rožnih vencev in križcev,
ki jih načenjata rja in zeleni volk, pove vse. Tu sta si stala v prečudnem boju nasproti
vera in sovraštvo do vere, vdanost v Božjo previdnost na eni in bojevito zanikovanje
Boga na drugi strani. Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere
resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem
pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni,
metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom
(kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s
križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost posredujejo vernim). Zato
smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši
zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod, zato je v tem
smislu Rog tudi metafizično središče slovenstva.
Ko prisluhnemo pričevanjem
rešencev iz Kočevskega Roga – Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franceta Kozine in drugim
pričevanjem o revoluciji – se nam eden v drugem odpirajo ti trije aspekti Roga kot
središčne slovenske realnosti: antropološki ali osebno-človeški vidik, vidik omike
ali slovenskega narodnega življenja ter nazadnje – metafizični pogled. S tem tremi
vidiki Rog obsega tako rekoč vso slovensko zgodovinsko resničnost. Zato vsekakor moramo
reči, da je Rog središčna slovenska realnost, je najbolj zgoščeni, jedrni del naše
resničnosti, je kakor stržen, mera, kriterij našega ravnanja. Vsako naše dejanje je
ob Rogu premerjeno, stehtano in postavljeno na svoje mesto.
Rog torej premerja
vse vidike, od zgodovinskih in političnih do etičnih in religioznih. Je višja resničnost,
vmesni prostor, v katerem se stekata slovenski zgodovinski in nadzgodovinski svet
in kjer vsako naše dejanje dobi v razmerju do našega naroda svoj dokončni značaj,
vrednost in velikost.
Vsak narod mora živeti iz sebe, iz svojih danosti, iz
tega, kar je. Prva danost slovenskega naroda v moderni dobi pa je – Rog. Za slovenski
narod moramo zato v družbenem pogledu reči, da je v njem toliko demokratičnega življenja,
kolikor je zavesti o tem, kar pomeni Kočevski Rog. Za slovensko politiko pomeni delovati
iz resnice o Kočevskem Rogu in delovati demokratično eno in isto stvar. Usihanje zavesti
o Rogu in praktično omalovaževanje njegove resnice zato za Slovence pomeni – usihanje
demokracije in ugrezanje v totalitarizem.
Rog se razprostira prek 600 krajev
naše domovine. Toda te temeljne resničnosti vseh 25 let v samostojni državi nismo
hoteli zares videti in se pokoravati njenim ukazom. Slovenska država doslej ni dala
z ničemer vedeti, da zla Kočevskega Roga in vsega, kar kot simbol predstavlja, ne
šteje v območje sprejemljivega, dopustnega, legitimnega. Demokratična država namreč
vse pomembne stvari pove samo na en način: z zakoni, ki jih sprejme parlament. Tu
se v več kot 20 letih ni zgodilo praktično nič. Republika Slovenija je še naprej dedinja
gorostasnega zločina.
Ignorirati nekaj tako temeljnega in bistvenega, nekaj,
kar tako jedrno stoji v osrčju naše resničnosti – pomeni pasti v praktični relativizem,
v katerem se lahko zgodi in izreče kar koli, saj ni več nobene mere za nobeno stvar.
Če smo bili s tem, kar slovenski Rog pomeni, pripravljeni neurejeno živeti že dve
desetletji, smo se s tem sami obsodili na dve desetletji ugrezanja nazaj v totalitarizem,
s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in nazadnje še – na politične
sodne procese.
Kdo ob vsem tem ne občuti skušnjave pesimizma in pobitosti?
To resnično je skušnjava – v verskem pomenu besede, – saj v pesimizmu izgubljamo vero
v dobro; v pesimizmu pozabljamo, da je za in nad zgodovino še nekdo, Vsemogočni, ki
nam nenehoma daje obilni delež svoje mogočnosti v naše roke kot naše, človeške možnosti.
Tisti, ki ležijo v breznih Roga, so srčno branili demokracijo in slovensko izročilo;
in če ju hočemo utrjevati mi, smo hočeš nočeš njihovi nadaljevalci. Ali nočemo biti
to, kar smo?
Da, prav to hočemo biti. Kočevski Rog nas v tem utrjuje. Ko Sveto
pismo stare zaveze pove za katerega od očakov, da umrje, ne uporabi te besede, marveč
pravi: »bil je pridružen svojemu ljudstvu«. Tudi mi lahko rečemo za žrtve Roga
in drugih morišč: »in bili so pridruženi svojemu ljudstvu«. Ta biblična perspektiva
nam pravi, da resnično ljudstvo, resnični narod ni le ta, v katerem smo tukaj in zdaj,
marveč je predvsem tisti, ki je bil pred nami, ki že pri Bogu in pri njem v polnosti
biva kot »moje ljudstvo«. Tudi mi jim bomo pridruženi. Upajmo, da pred tem
ne bo več noben Slovenec moral po tisti hudi poti, ki so jo prehodili oni. Vendar
pa je Rog kraj tako posebnega stika časa in večnosti, da moremo biti roškim žrtvam
pridruženi že na tem svetu, že v tem življenju – takrat, ko sprejemamo resnico Roga
in iz nje ravnamo. Takrat smo – že tu in zdaj – pridruženi svojemu ljudstvu.
Audio:
Slovenija
– dežela dveh seznamov (ali Eni se zbiramo v Kočevskem Rogu, drugi v Stožicah) - nagovor
Marte Milene Keršič Prebiram dnevno časopisje, poslušam radio,
gledam televizijo. Dan za dnem me zasipajo z raznimi seznami. Seznam politikov, ko
so bili deležni poceni letalskih kart, seznam upravičencev do visokih bančnih kreditov,
prejemnikov privilegiranih borčevskih pokojnin, tajkunov, ki so si nepošteno prigrabili
premoženje, prebiram o neenakih merilih v slovenskem pravosodnem sistemu, o neverjetnem
medijskem odzivu ob nastopu partizanskega pevskega zbora v Stožicah.
Zdi se
mi, da prihajam iz nekega drugega sveta in nisem članica te družbe. Ob vseh teh novicah
se počutim odmaknjeno, ponižano, manjvredno, zazrto v preteklost, neprilagojeno času
in prostoru, ki me obdaja, skratka drugačno. In res sem. Kajti …
Moj seznam
je precej drugačen od zgornjega. 5 mojih stricev, atovih bratov je zapisanih na seznamu
165 umorjenih med in po drugi svetovni vojni v Šentjoštu nad Horjulom. Dom njihovih
posmrtnih ostankov mi ni znan. Stari ata po mamini strani je še vedno na seznamu vojnih
zločincev, kamor ga je povojna oblast zapisala leta 1945. Dve teti in stric so na
seznamu beguncev, ki so morali istega leta zapustiti domovino in si poiskati nov dom
v severni Ameriki in Argentini. Ata, ki se leta 1947 ni vpisal med pionirje, je v
osnovni šoli Šentjošt ostal na seznamu tistih otrok, ki se niso smeli igrati z žogo,
niso dobili boljše malice in niso bili deležni mednarodne pomoči. Mama je zabeležena
na seznamu učencev, ki so imeli leta 1952 v spričevalu oceno iz vedenja štiri (kar
je bilo za tiste čase velika sramota) in to samo zato, ker so se udeležili procesije
sv. Rešnjega telesa. Šentjošt je bil po vojni na seznamu vasi, ki so morale biti izbrisane.
Lansko leto, ko je bila v Šentjoštu spominska slovesnost ob 70. letnici ustanovitve
vaške straže, in smo tam zapeli nekaj domobranskih pesmi, so si nas nekateri novinarji
in komentatorji pošteno privoščili in nas ponovno postavili na seznam izdajalcev,
kolaboracionistov in tistih, ki sodelujejo z okupatorjem.
Kot da Slovenija
živi dvotirno življenje, življenje dveh seznamov, od katerih gre vsak v svojo smer.
Odgovor
na vprašanje od kdaj, kdo in zakaj so nas začeli v Sloveniji deliti na vaše in naše,
je jasen. Sprevržena in v svojem bistvu proti človeku obrnjena ideologija, ubesedena
in organizirana po navodilih iz Moskve, v KP Slovenije in preko nje v OF, je leta
1941 z ustanovitvijo VOS in z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda ustvarila takšne
pogoje, da je bil vsakdo, ki se ni podredil ravnanju OF, kot izdajalec kaznovan s
smrtjo ali je bil podvržen nasilju. Svojega programa se je partija jasno in temeljito
držala. Med ljudstvo je zasejala strah, razdor in delitve, ki nas še vedno obvladujejo.
Pred
menoj se kot v filmu zavrtijo številni umori med vojno, strahoviti povojni masaker,
zaplembe premoženja, povojni sodni procesi, desettisočglava množica beguncev, taborišča,
zatiranje kmetov, izobražencev, obrtnikov, umetnikov, duhovnikov, neenaki pogoji za
šolanje in zaposlitve, nadzori udbe, omejena pravica do svobode gibanja, mišljenja
– skratka neskončni seznami … izbrisanih, umorjenih in ponižanih.
Ostaja vprašanje,
kako naprej, kako ven iz tega pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes.
Odgovor ni enostaven in jasen. Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati
pravna država, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti.
Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja
z zgodovinsko resnico, nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi,
ki to delo zmorejo opraviti z zdravo pametjo. Vsakega izmed nas čaka naloga, da smo
glasniki resnice. Da smo luč na gori. Da smo sol in kvas. Naj se nas sliši – tudi
mi smo tukaj in še dolgo bomo!
Kaj lahko, moram in bom ob tem storila jaz?
Nič velikega in odločilnega, nič revolucionarnega. Moja naloga je, da delam in verjamem.
Svojim trem hčerkam s ponosom govorim o pogumnem in mučeniškem boju mojih petih stricev
domobrancev. O moji stari mami, Snopkovi Julijani, ki kljub izgubi petih sinov nikoli
ni govorila o maščevanju. Pripovedujem jim zgodbo moje vasi. Pripovedujem jo tudi
komu drugemu, ki me je pripravljen poslušati. Vem, da so iskanje resnice, pošteno
delo in skrb za drugega temelji za življenje v sožitju, za varno prihodnost Slovenije,
za spravo in mir.
Na pot, po kateri hodim, so pred menoj stopili že moji starši
in stari starši. Učili so me, da se ne smem bati, da si moram z besedami in dejanji
prizadevati za širjenje resnice, da moram znati sprejemati, odpuščati, a hkrati ostati
zvesta svojim vrednotam in idealom. To je dediščina, ki sem jo prejela in jo želim
prenašati naprej, ker sem soodgovorna za to, da je Slovenija svobodna in demokratična
država. V to trdno verjamem, saj kljub vsem poskusom, da bi Šentjošt v času komunističnega
totalitarizma zadušili, danes še vedno v polnosti cveti.
Verjamem, da bo resnica
iz naših ust postopoma premagala vse laži, ker je ljubezen močnejša od sovraštva.
Kraji, kot so Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog nas zbujajo iz otopelosti. Verjamem
v blagoslov slovenskih mučencev, ki so naši priprošnjiki pri Bogu in hvala vsem vam,
ki ste se danes prišli poklonit njihovemu spominu in trpljenju, ki mora roditi sadove
in spravo za vse nas. Hvala.