Papež Frančišek med molitvijo Angelovega češčenja: Ne bojmo se približati Jezusu, ki ima usmiljeno srce!

VATIKAN (nedelja, 9. junij 2013, RV) – »Danes ne pozabimo na Božjo ljubezen, na Jezusovo ljubezen: On nas gleda, ljubi nas in nas pričakuje. Ves je srce in usmiljenje. Pojdimo k Jezusu z zaupanjem, On nam vedno odpusti.« Te spodbudne besede je papež Frančišek izrekel na koncu današnje molitve Angelovega češčenja, ki jo je kot običajno opoldne molil skupaj z verniki na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Medtem, ko je vse zbrane pozdravil, je spomnil na beatifikacijo dveh redovnic, ki je danes potekala v Krakovu na Poljskem.

Spomnil pa je tudi na praznik Jezusovega srca, ki smo ga obhajali pretekli petek. Ta nas spominja na najvišji človeški izraz Božje ljubezni. Jezusovo srce je v prvi vrsti simbol Božjega usmiljenja. Je simbol, ki je realen in predstavlja vir, iz katerega je privrelo odrešenje za celotno človeštvo. V evangelijih je Jezusovo srce omenjeno večkrat, je nadaljeval papež Frančišek. Na primer v odlomku, ko Kristus reče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« (Mt 11,28-29) Pomenljiva je tudi pripoved o Jezusovi smrti, kot jo podaja evangelist Janez. Pričuje o tem, kar je videl na Kalvariji: kako mu je eden izmed vojakov po smrti s sulico prebodel stran in sta pritekli kri in voda (Jn 19,33-34). Janez je v tem na videz naključnem znamenju prepoznal izpolnitev prerokbe, da bosta iz Jezusovega srca privrela odpuščanje in življenje za vse ljudi.

Papež Frančišek je zatem poudaril, da je Jezusovo usmiljenje moč, ki daje življenje, ki človeka obudi. O tem nam pripoveduje današnji evangeljski odlomek o vdovi iz Naina (Lk 7,11-17). Jezus v vas prispe prav v trenutku pogreba njenega edinega sina. Njegov pogled se takoj ustavi na objokani materi, ki se mu je zasmilila. »To 'sočutje' je Božja ljubezen do človeka, je usmiljenje, to se pravi drža Boga, ki je v stiku s človeško nesrečo, z našim uboštvom, našim trpljenjem, našo tesnobo.«

Sad te ljubezni in tega usmiljenja pa je življenje. Jezus je vdovi dejal, naj ne joče, nato pa je poklical mrtvega mladeniča in ga obudil. »Božje usmiljenje da človeku življenje, obudi ga od mrtvih,« je zaključil papež Frančišek. »Gospod nas vedno gleda z usmiljenjem. Ne pozabimo tega, vedno nas gleda z usmiljenjem, čaka nas z usmiljenjem. Ne bojmo se mu približati. Ima usmiljeno srce! Če mu pokažemo naše notranje rane, naše grehe, nam On vedno odpusti. Je čisto usmiljenje!«

Audio: