Papež Frančišek se je srečal z učenci in dijaki jezuitskih šol

VATIKAN (petek, 7. junij 2013, RV) – Več kot osem tisoč učencev in dijakov, ki obiskujejo jezuitske šole v Italiji in Albaniji, je danes prišlo v Rim, da bi se srečali s papežem Frančiškom. Spremljali so jih starši, učitelji in tudi nekdanji učenci in dijaki jezuitskih šol. Že pred samim srečanjem je v vatikanski Avli Pavla VI. potekal program z glasbo, petjem in pričevanji, opoldne pa se je zbranim pridružil tudi Frančišek, prvi papež jezuit. Sveti oče je prisotne najprej nagovoril, nato pa so mu mladi sami zastavljali vprašanja, na katera je odgovarjal.

Papež je pripravljeni govor samo povzel
Papež Frančišek je za srečanje sicer pripravil govor, ki pa ga ni prebral. Kot je sam dejal, »ga je pet strani, kar je nekoliko dolgočasno«, in pri tem požel aplavz množice. Raje ga je na kratko povzel in obljubil, da bo besedilo v celoti posredovano šolam, tako da ga bodo pozneje lahko sami prebrali. Najprej je poudaril, da je ključna točka jezuitske vzgoje, ki je pomembna za razvoj osebe, velikodušnost. »Biti moramo velikodušni, imeti veliko srce, brez strahu. Vedno staviti na velike ideale.« Pomembna je tudi velikodušnost z malimi, vsakdanjimi stvarmi. Po papeževih besedah je pomembno, da to velikodušnost najdemo z Jezusom, v kontemplaciji Jezusa, kajti on je tisti, ki nam odpira okno proti obzorju. »Velikodušnost pomeni hoditi z Jezusom, s srcem, ki je pozorno na tisto, kar nam govori Jezus.« Frančišek se je na kratko obrnil tudi na vzgojitelje, učitelje in starše ter dejal, da vzgajati pomeni pravilno uravnotežiti korake: »En korak, ki je trdno v varnem prostoru, in drugi korak, ki gre v tvegano območje.« Ni namreč mogoče vzgajati samo v varnem območju. Na ta način bi se preprečevalo rast osebnosti. Pa tudi zgolj v področju tveganja ni mogoče vzgajati, bilo bi preveč nevarno. Ravnovesje korakov je zelo pomembno. Frančišek je učitelje še spodbudil, naj iščejo nove nekonvencionalne vzgojno-izobraževalne oblike, v skladu z zahtevami krajev, časov in oseb.

Otroci in mladi papežu zastavljali vprašanja
Sledila so vprašanja, ki so ga papežu Frančišku zastavljali otroci, mladi in učitelji različnih starosti in iz različnih šol. Navedimo le nekatera. Najstnik z imenom Francesco je papežu povedal, da se mnogi mladi njegove starosti soočajo z dvomi glede vere, ter ga prosil za nasvet. »Hoja je umetnost gledanja proti obzorju, pomisliti, kam želim iti, in tudi trpeti utrujenost hoje,« je odgovarjal papež. Ostati zvest tej poti ni lahko, pridejo trenutki teme, neuspehov, padcev. A pomembno je to, da se ne bojijo padcev: Pri umetnosti hoje namreč, ni pomembno to, da ne padeš, ampak to, da ne ostaneš na tleh. Treba je takoj vstati in nadaljevati hojo, je dejal papež in še izpostavil pomen hoje z drugimi, prijatelji, osebami, ki te imajo radi.

Deklica Sofia je papeža Frančiška povprašala po njegovih prijateljih. Odgovoril ji je, da so njegovi prijatelji oddaljeni 14 ur leta z letalom, a trije med njimi so prišli tudi v Rim, drugi mu pišejo, in zelo jih ima rad. »Ni mogoče živeti brez prijateljev,« je dodal papež.

Caterina je Frančiška vprašala, kako to, da ni hotel iti živet v luksuzno stanovanje, da noče imeti velikega avtomobila, da se je odpovedal bogastvu. Odgovoril je, da tisto stanovanje ni ravno luksuzno in da ne gre samo za vprašanje bogastva. Frančišek je priznal, da gre prej za stvar njegove osebnosti. »Ne morem živeti sam,« je povedal. Potrebuje namreč, da živi med ljudmi, in če bi živel sam, nekoliko izoliran, to zanj ne bi bilo dobro. Res pa je tudi, da je danes na svetu veliko revščine, kljub temu, da je tudi veliko bogastva in virov. Revščina je danes sramota, je krik; in vsi bi morali razmisliti, kako vsaj nekoliko postati revnejši, da bi tako bili bolj podobni Jezusu.

O revščini, materialni in duhovni, je Frančiška povprašal tudi fant, z imenom Giacomo, ki je med drugim zatrdil, da mladi danes začenjajo izgubljati upanje. »Ne pustite si ukrasti upanja,« je najprej poudaril papež. Upanje kradejo duh tega sveta, bogastvo, nečimrnost, ošabnost, ponos. Upanje pa lahko najdem v ubogem Jezusu. Revščina nas poziva, da sejemo upanje. Papež je dodal, da ne moremo govoriti o revščini, ne da bi prej imeli izkušnjo z revnimi. Revščina je telo ubogega Jezusa v lačnem otroku, v bolnem, tam, kjer je nepravičnost. V telesu trpečega Jezusa in pravi revščini najdem upanje, je dejal papež in še enkrat ponovil: Ne dopustite, da vam krade upanje duh blagostanja, ki vas bo privedel do tega, da ne boste postali nič v življenju. »Mlad človek mora staviti na visoke ideale – to vam svetujem.«

Papež v govoru poleg velikodušnosti poudarja tudi svobodo in služenje
Sicer pa je papež Frančišek v zapisanem govoru, ki ga na srečanju ni v celoti prebral, ampak ga je samo povzel, šolo in izobraževanje povezal z velikodušnostjo, poudaril pomen svobode in služenja ter spodbudil k tesnemu odnosu z Jezusom. »Da bi bili velikodušni z notranjo svobodo in duhom služenja je potrebna duhovna formacija,« piše v govoru, pri čemer papež mlade poziva k vedno večji ljubezni do Jezusa Kristusa. »Naše življenje je odgovor na njegov klic. Srečni boste in dobro boste gradili svoje življenje, če boste na ta klic znali odgovoriti. Čutite Gospodovo prisotnost v vašem življenju. On je vsakemu med vami blizu kot tovariš, kot prijatelj, ki vam zna pomagati in vas zna razumeti, ki vas spodbuja v težkih trenutkih in vas nikoli ne zapusti.« Frančišek mlade spodbuja k molitvi in branju Svetega pisma, kjer bodo lahko odkrili, kako jim je Jezus blizu. Povabi jih tudi, naj se naučijo brati Božja znamenja v svojem življenju: »On nam vedno govori, tudi preko dejstev našega časa in našega vsakodnevnega življenja; na nas pa je, da ga poslušamo.«

Papež Frančišek šolo opredeli kot vzgojno okolje, kjer se osebe učijo živeti, da bi postale odrasli in zreli moški in ženske, sposobni hoditi in prehoditi pot življenja. Šola namreč ne pomaga le pri razvoju inteligence, ampak je celostna formacija vseh razsežnosti človekove osebnosti. Glavni element, ki se ga je treba naučiti v šoli, je po papeževih besedah velikodušnost. Velikodušnost pomeni »imeti veliko srce, veliko dušo, pomeni imeti velike ideale, željo, da bi naredili velike stvari in tako odgovorili na tisto, kar nas Bog prosi, in ravno zaradi tega dobro opravljati vsakodnevne stvari, vse dejavnosti, obveznosti, srečanja z osebami; majhne vsakdanje stvari opravljati z velikim srcem, odprtim za Boga in druge«. Človeška formacija, ki je usmerjena v velikodušnost, je torej pomembna, poudarja papež in nadaljuje, da šola ne širi le intelektualne razsežnosti, ampak tudi človeško. Tudi jezuitske šole so usmerjene v razvijanje človeških kreposti, kot so lojalnost, spoštovanje, zvestoba, prizadevnost.

Frančišek se zaustavi pri dvema temeljnima vrednotama: svobodi in služenju. »Bodite svobodne osebe!« poziva. »Svoboda pomeni znati premišljevati o tem, kar počnemo, znati vrednotiti o dobrem in slabem …; pomeni vedno izbrati dobro.« V odločanju za dobro je naša svoboda, pri čemer papež spodbuja, naj se ne bojijo iti proti toku, tudi če to ni ravno lahko. »Biti svobodni in vedno izbirati dobro je zahtevno, a postali boste osebe, ki imajo hrbtenico, ki se znajo spoprijeti z življenjem, pogumne in potrpežljive osebe.« Glede služenja pa Frančišek poudarja, kako pomembno je, da se ne zapiramo vase in svoj mali svet, ampak se odpremo za druge, predvsem najrevnejše in osebe v pomanjkanju, da si prizadevamo izboljšati svet, v katerem živimo. »Bodite moški in ženske z drugimi in za druge, pravi šampioni v služenju drugim,« spodbuja papež Frančišek.

Audio: