Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Srca Jezusovega
Duhovne misli so iz homilije, ki jo je imel papež Benedikt XVI. ob sklepu leta duhovnikov,
na slovesni praznik presvetega Jezusovega Srca, 11. junija 2010.»Obhajamo praznik
presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce,
ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto
za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga
govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta
način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca.
Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja,
ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega.
Danes
bi rad premišljeval zlasti o besedilih, s katerimi Cerkev kot molivka odgovarja na
božjo Besedo, predstavljeno v berilih. V teh pesmih sta beseda in odgovor med seboj
prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz Božje besede, a so z druge strani hkrati
že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in
vstopa v naše življenje. Najpomembnejši od teh besedilih v današnjem bogoslužju je
Psalm 23 (22) - "Gospod je moj pastir". V tem psalmu je Izrael v molitvi sprejel
razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje.
"Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje
in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka
Ezekijela se začenja z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel
zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen
sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema
zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Kako lepo in
tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se briga
zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in se
skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori
Cerkev z Gospodovo besedo v spevu pred evangelijem. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel
bi nas morala zares navdajati s srečo. Pustimo, naj prodre globoko v našo notranjost!
»'Tvoja
gorjača in tvoja palica stami v tolažbo' (Ps 23,4). Pastir potrebuje palico
za odganjanje zveri, ki hočejo vdreti v čredo, za odganjanje tatov, ki iščejo plen.
Poleg palice je tudi gorjača, ki služi za oporo in je v pomoč pri težko prehodnih
goščah. Oba pripomočka imata svoj pomen v službi Cerkve, v duhovnikovi službi. Tudi
Cerkev mora uporabiti pastirsko palico proti ponarejevalcem, torej proti usmeritvam,
ki pa so v resnici zavajanja. Tudi uporaba palice je lahko v službi ljubezni. Danes
vidimo, da ne gre za ljubezen, ko se dopušča obnašanja, ki nikakor niso primerna v
življenju duhovnika. Prav tako ne gre za ljubezen, če se dopušča bohotenje zmot, pačenje
in razkroj vere, kakor da si mi neodvisno od nikogar sami zmišljujemo vero, kot da
vera ni Božji dar ali kot dragoceni biser, ki si ga ne pustimo vzeti. Prav tako pa
je potrebno, da palica postane pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem pri utriranju
skozi neprehodne poti hoditi za Gospodom.«
»Bogoslužje slovesnega praznika
presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno
spevu pred evangelijem, vzeto iz Janezovega evangelija: 'Kdor je žejen, naj pride
k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: »Pritekali bodo iz njega
studenci žive vode«' (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje
Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni
zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena
vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan
in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim.
Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu. Gospod, zahvaljujemo se ti, da si
odprl svoje srce za nas, da si v svoji smrti in v svojem vstajenju postal vir življenja.
Daj, da bomo osebe, ki živijo iz tvojega izvira in podeli nam, da bomo tudi mi mogli
biti izvir, zmožni dati temu našemu času vodo življenja. Zahvaljujemo se ti za milost
duhovniške službe. Gospod, blagoslovi nas in blagoslovi vse ljudi tega časa, ki so
žejni in iščejo. Amen.«