Papež Frančišek 50 let po smrti Janeza XXIII.: Evangeljska pokorščina je izvor njegove svetosti

VATIKAN (torek, 4. junij 2013, RV) – Včeraj popoldne je v vatikanski baziliki sv. Petra potekala sveta maša ob 50. obletnici smrti blaženega papeža Janeza XXIII. Ob koncu maše je zbrane prišel pozdravit tudi papež Frančišek in poteze njegovega življenja označil kot temeljne kamne Cerkve 20. stoletja. »Petdeset let po njegovi smrti, je modro in očetovsko vodenje papeža Janeza XXIII., njegova ljubezen do cerkvenega izročila in zavedanje, da je potrebno nenehnega obnavljanja, njegova preroška intuicija pri sklicu drugega vatikanskega koncila in darovanje lastnega življenja za njegov uspeh ostajajo kot temeljni kamni cerkvene zgodovine 20. stoletja in svetel svetilnik na poti, ki je pred nami,« je Frančišek nagovoril romarje iz škofije Bergamo, ki je bila tudi domača škofija papeža Angela Roncallija.

Frančišek je Janeza XXIII. označil kot človeka, ki je znal posredovati mir: naravni, veder, srčni mir; mir, ki se je z njegovo izvolitvijo za papeža pokazal celotnemu svetu in zaradi česar je nato tudi dobil ime 'dobri papež'. Dobrota je nedvomno bila značilna poteza njegove osebnosti, ki mu je omogočila, da je vsepovsod ustvaril trdna prijateljstva, in ki se je na poseben način izrazila pri njegovi službi papeževega predstavnika, ki jo je opravljal skoraj trideset let, pogosto v okolju, ki je bilo dokaj oddaljeno od katoliškega sveta. Ravno v takih okoljih se je pokazal kot dober tkalec odnosov in pomemben promotor edinosti, znotraj in zunaj cerkvenega okolja, odprt za dialog s kristjani drugih cerkva, predstavniki judovskega in muslimanskega sveta in mnogimi drugimi ljudmi dobre volje, je povedal papež Frančišek in dodal, da je papež Janez XXIII. širil mir zato, ker je v sebi imel globoki mir, ki je prihajal od Svetega Duha. To pa je bilo sad dolgega in napornega dela na samem sebi.

Kot drugo potezo papeža Janeza XXIII. je Frančišek izpostavil pokorščino: »Če je mir bila zunanja lastnost, je pokorščina za Roncallija predstavljala notranje razpoloženje: pokorščina je dejansko bila orodje za dosego miru.« Imela je zelo preprost in konkreten pomen: v Cerkvi opravljati službo, ki so jo od njega zahtevali predstojniki, ne da bi kar koli zahteval zase, ne da bi se izogibal čemur koli, kar se je od njega zahtevalo, tudi ko je to pomenilo zapustiti lastno domovino, soočiti se z neznanimi svetovi, več let ostati na krajih, kjer je bilo zelo malo katoličanov. To, da se je pustil voditi kot otrok, je oblikovalo njegovo duhovniško pot, ki ga je iz domače škofije vodila v Bolgarijo, Turčijo, Grčijo, Francijo, na koncu pa do službe rimskega škofa. V veri je neprestano prepoznaval, kako Bog zarisuje svoj načrt, čeprav se je na videz zdelo, da drugi usmerjajo njegovo pot, da ta ni po njegovem okusu ali ni postavljena na njegovo duhovno rahločutnost. »Bil je človek vodenja, bil je vodja. A vodja, ki je bil v pokorščini voden od Svetega Duha,« je zatrdil papež Frančišek in poudaril, da je ravno ta evangeljska pokorščina izvor njegove svetosti.

Audio: