Frančišek med splošno avdienco govoril o Cerkvi kot Božji družini
VATIKAN (sreda, 29. maj 2013, RV) – Papež Frančišek je pri današnji splošni
avdienci na Trgu sv. Petra začel nov niz katehez, posvečenih skrivnosti Cerkve. Kot
je dejal, se pri tem želi opirati na izraze, ki jih uporablja drugi vatikanski koncil.
Današnja kateheza je govorila o Cerkvi kot Božji družini. Sveti oče je med drugim
poudaril, da Cerkev ni organizacija, ampak je delo Boga in se rodi iz načrta njegove
ljubezni.
Božji načrt ljubezni: Da bi vsi bili ena družina Frančišek
je na začetku spomnil na priliko o izgubljenem sinu oziroma bolje rečeno o usmiljenem
očetu. Mlajši sin zapusti očetovo hišo, zapravi vse in se nato odloči vrniti, kajti
spozna svojo napako. Vendar pa se ne čuti več vreden, da bi bil sin, ampak misli,
da bo sprejet vsaj kot služabnik. A oče mu priteče naproti, ga objame in mu povrne
dostojanstvo sina ter pripravi zabavo. Ta prilika po papeževih besedah predstavlja
Božji načrt za človeštvo. »In kakšen je ta Božji načrt?« je zastavil vprašanje
papež Frančišek. »Narediti iz vseh nas eno samo družino njegovih otrok,
kjer bo vsak čutil njegovo bližino in njegovo ljubezen, čutil toplino Božje družine.«
Cerkev
je Božje delo Papež je nadaljeval, da »se v tem velikem načrtu nahajajo
tudi korenine Cerkve, ki ni neka organizacija, nastala iz sporazuma med osebami, ampak
je Božje delo, in se rodi ravno iz tega načrta ljubezni, ki se postopoma uresničuje
v zgodovini«. Cerkev nastane iz želje Boga, da bi poklical vse ljudi v občestvo
s sabo, v prijateljstvo, da bi kot otroci bili deležni njegovega božjega življenja.
Beseda Cerkev izhaja iz grške besede 'ekklesia' in pomeni 'zbor', 'sklicanje', je
pojasnjeval papež: Bog nas skliče, spodbudi nas, da izstopimo iz individualizma, iz
težnje k zapiranju vase, in nas pokliče, da postanemo del njegove družine. Ta klic
ima svoj izvor v samem stvarjenju. Bog nas je ustvaril, da bi živeli v odnosu globokega
prijateljstva z njim. Tudi ko je greh razbil ta odnos z njim, z drugimi in s stvarstvom,
nas Bog ni zapustil. »Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka,
mu nudi svojo ljubezen, ga sprejema,« je poudaril papež in spomnil, kako je Bog
poklical Abrahama, da je postal oče mnogih, kako je izbral izraelsko ljudstvo, da
bi okrepil zavezo, ki bi zaobjela vsa ljudstva, in kako je v polnosti časov poslal
svojega Sina, da bi se njegov načrt ljubezni in odrešenja uresničil v novi in večni
zavezi s celotnim človeštvom. Ko beremo evangelije, vidimo, da Jezus zbira okoli sebe
malo skupnost, ki sprejme njegovo besedo, mu sledi, z njim deli pot, postane njegova
družina; in s to skupnostjo Jezus pripravi in zgradi svojo Cerkev, je pojasnjeval
Frančišek.
Cerkev je družina, v kateri ljubimo in smo ljubljeni Cerkev
so torej rodi »iz najvišjega dejanja ljubezni na križu, iz Jezusove odprte strani,
iz katere prihajata kri in voda, simbola zakramentov evharistije in krsta. V Božji
družini, v Cerkvi, je življenjska limfa Božja ljubezen, ki se konkretizira v ljubezni
do njega in do drugih, do vseh, brez razlikovanja in mere. Cerkev je družina, v kateri
ljubimo in smo ljubljeni.« In kdaj se Cerkev razodene? Ko dar Svetega Duha napolni
srca apostolov in jih spodbudi, da se podajo na pot ter oznanjajo evangelij in širijo
Božjo ljubezen.
Nikoli ne pozabimo: Bog vedno odpušča! Papež
Frančišek je nato spregovoril še o trditvi, ki jo slišimo tudi danes, namreč: 'Kristus
ja, Cerkev ne,' ali pa: 'Verujem v Boga, ampak ne v duhovnike.' A ravno Cerkev je
tista, ki nas vodi h Kristusu, k Bogu, je dodal papež. »Cerkev je velika družina
Božjih otrok. Seveda ima tudi človeške vidike; tisti, ki jo sestavljajo, pastirji
in verniki, imajo tudi napake, nepopolnosti, grehe; tudi papež jih ima,«
je nadaljeval Frančišek. A to, kar je lepo, je, da ko se zavemo, da smo grešniki,
najdemo Božje usmiljenje. »Bog vedno odpušča,« je poudaril papež in dodal,
naj tega nikoli ne pozabimo: »Bog vedno odpušča. Sprejema nas v svoji ljubezni
odpuščanja in usmiljenja.« Greh je žalitev Boga, ampak je tudi priložnost,
je dodal.
Koliko ljubim Cerkev? Ob koncu kateheze je papež Frančišek
vernike povabil, naj se vprašamo: Koliko ljubim Cerkev? Molim zanjo? Se čutim del
družine Cerkve? Kako prispevam k temu, da je skupnost, kjer se vsak čuti sprejet in
razumljen, kjer čuti Božje usmiljenje in ljubezen, ki prenavljata njegovo življenje?
»Vera je dar in dejanje, ki se nas tiče osebno,« je zatrdil, »a Bog nas
je poklical, da skupaj živimo svojo vero, kot družina, kot Cerkev. Prosimo Gospoda,
še posebej v tem letu vere, da bi naše skupnosti, vsa Cerkev, bile vedno bolj
resnične družine, ki živijo in prinašajo toplino Boga,« je sklenil katehezo papež
Frančišek.