Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi
VATIKAN - Duhovne misli za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi so iz kateheze,
ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani
Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših
slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.
Tudi danes bi vam rad predstavil malo
znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano
Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela
prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega.
V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala
po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je
predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika,
v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali
v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena,
naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila
v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem
Prav lieški
škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega
Rešnjega telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih,
ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.
Za praznik sv. Rešnjega telesa
se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon
v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na
četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za
vesoljno Cerkev.
Sam papež je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega
Rešnjega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v
mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred
tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki
dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu.
Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje
naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi
besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh
besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega
Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa,
njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.
Čeprav
se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa omejilo, ga je
papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal
in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.
Z veseljem lahko potrdim,
da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti
ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti,
da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V
molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.
Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski
sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda,
navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z
darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim
vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo
skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI.,
Homilija na praznik Svetega Rešnjega Telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične
pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu:
»Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«