Frančišek med jutranjo mašo opozoril na bogastvo, ki nam preprečuje hojo za Jezusom

VATIKAN (ponedeljek, 27. maj 2013, RV) – Da bi hodili za Jezusom, se moramo odreči kulturi blagostanja in mikavnosti provizoričnega. Opraviti moramo izpraševanje vesti o bogastvu, ki nam preprečuje, da bi se približali Jezusu, je poudaril papež Frančišek pri pridigi med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte. Udeležili so se je zaposleni pri Papeškem svetu za pastoralo zdravstvenih delavcev in skupina zaposlenih na vatikanskem governatoratu.

Papež je pri pridigi izhajal iz današnjega evangelija, v katerem beremo o mladeniču, ki pride k Jezusu in ga sprašuje, kaj naj stori, da bo dosegel večno življenje. Jezus mu pravi, naj proda vse, kar ima, da ubogim ter nato hodi za njim. A mladenič se ob teh besedah razžalosti in odide, kajti ima veliko premoženje. »Bogastvo je ovira, ki ne olajšuje poti proti Božjemu kraljestvu,« je zatrdil Frančišek. »Vsak med nami ima svoje bogastvo, vsak,« je nadaljeval. Vedno je kakšno bogastvo, ki nas ovira pri tem, da bi se približali Jezusu. In ravno to bogastvo je treba poiskati. Izprašati si moramo vest o tem, kaj je naše bogastvo, kajti preprečuje nam, da bi se na življenjski poti približali Jezusu.

Pri tem je papež izpostavil dve vrsti »kulturnega bogastva«. Najprej je to »kultura blagostanja«, ki nas dela manj pogumne, lene in egoistične. Blagostanje nas omrtviči, je anestezija. Frančišek je za primer navedel izjavo, kot je: 'Ne več kot enega otroka, kajti potem ne moremo na počitnice, ne moremo iti sem, ne moremo kupiti hiše.' V tem se odraža drža, da je sicer v redu slediti Gospoda, a samo do določene točke. To je tisto, kar po Frančiškovih besedah povzroča blagostanje: oropa nas poguma, da bi stopili bliže k Jezusu.

Poleg »kulture blagostanja« obstaja še druga vrsta bogastva, ki nam preprečuje, da bi se približali Jezusu: to je mikavnost provizoričnega, zasilnega. »Zaljubljeni smo v provizoričnost,« je dodal Frančišek. Dokončni predlogi, ki nam jih daje Jezus, nam niso všeč; všeč pa nam je provizoričnost, kar je le začasno, kajti strah nas je božjega časa, ki je dokončen. »On je Gospod časa, mi pa smo gospodje trenutka. Zakaj? Zato ker smo gospodarji v trenutku: do sem bom sledil Gospoda, potem pa bom videl,« je pojasnjeval papež in spet navedel konkretne ponazoritve: Nekdo je želel postati duhovnik, ampak samo za deset let, ne več. Mnogi pari se poročijo, ne da bi rekli na glas to, kar mislijo v srcu: 'Dokler bo trajala ljubezen, potem pa bova videla.' To je mikavnost provizoričnega, je dodal Frančišek in nadaljeval, da nam ti dve vrsti bogastva v tem trenutku preprečujeta, da bi hodili naprej. Spomnil je na mnoge osebe, ki so zapustile lastno domovino in za vse življenje odšle v misijone – to je to dokončno. »Mislim pa tudi,« je nadaljeval, »na mnoge moške in ženske, ki so zapustili lastno hišo, da bi se poročili za vse življenje. To pomeni od blizu slediti Jezusa. To je dokončno.« Medtem ko provizoričnost, začasnost, ne pomeni slediti Jezusa.

»Pred Jezusovim povabilom, pred tema dvema vrstama kulturnega bogastva, pomislimo na učence: bili so vznemirjeni. Tudi mi smo lahko vznemirjeni ob tem Jezusovem govoru,« je zatrdil papež Frančišek in pridigo sklenil z molitvijo: »Prosimo Gospoda, naj nam da pogum, da bomo hodili naprej in slekli to kulturo blagostanja.«

Audio: