Frančišek glede položaja migrantov, beguncev in prisilno preseljenih oseb: Trgovina z ljudmi je sramota naših družb!

VATIKAN (petek, 24. maj 2013, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali udeleženci plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih. Zasedanje, ki je potekalo od 22. do 24. maja 2013, je bilo posvečeno temi Pastoralna skrb Cerkve v primerih prisilne migracije. Sveti oče je v govoru ostro obsodil trgovino z ljudmi in jo označil kot sramoto današnje družbe. Spomnil je na dokument papeškega sveta, ki pot naslovom Sprejeti Kristusa v beguncih in prisilno pregnanih osebah, opozarja na milijone prebežnikov, beguncev in brezdomcev ter na trgovino z ljudmi, ki se vedno pogosteje nanaša na otroke, žrtve najhujših oblik izkoriščanja. Frančišek je poudaril, da je »trgovina z ljudmi nizkotna dejavnost, sramota za naše družbe, ki se imajo za civilizirane! Izkoriščevalci in klienti na vseh ravneh bi si morali resno izprašati vest pred sabo in pred Bogom!« Papež je pri tem pozval k zaščiti človekovega dostojanstva in središčnega mesta vsake osebe ter k spoštovanju temeljnih pravic, ki bi se naj dejansko razširile tja, kjer niso priznane milijonom moškim in žensk, kot to izpostavlja tudi družbeni nauk Cerkve. »V svetu, kjer se veliko govori o pravicah, se zdi, da je edini, ki jih ima, denar,« je poudaril papež in dodal, da živimo v svetu, kjer zapoveduje denar, v kulturi, kjer vlada fetišizem denarja.

Frančišek je papeškemu svetu izrazil svojo zahvalo in priznanje, da se v duhu bratske solidarnosti posveča razmeram, glede katerih je družina narodov poklicana posredovati, ter jih spodbudil, naj nadaljujejo to pot služenja najrevnejšim in družbeno izključenim bratom. »Smo namreč ena sama človeška družina, ki v mnogoterosti svojih razlik hodi proti edinosti, s tem da ceni solidarnost in dialog med narodi,« je zatrdil in nadaljeval: »Cerkev je mati in njena materinska pozornost se izraža s posebno nežnostjo in bližino do tistega, ki je prisiljen bežati iz lastne domovine in živi med izkoreninjenostjo in integracijo. Ta napetost uničuje osebe.« Krščansko sočutje se torej izraža predvsem v poznavanju dogodkov, ki vodijo do prisilne zapustitve domovine in tam, kjer je potrebno, dati glas tistemu, katerega krik bolečine in zatiranja ni slišen. Papeški svet zato opravlja pomembno nalogo tudi s tem, da prispeva k rahločutnosti krščanskih skupnosti glede mnogih bratov in sester, katerih življenje je zaznamovano z ranami, kot so nasilje, pomanjkanje družinske ljubezni, travmatični dogodki, beg od doma, negotovost glede prihodnosti v begunskih taboriščih. Vse to povzroča razčlovečenje in mora spodbuditi vsakega kristjana in vso skupnost h konkretnemu delovanju.

Člane papeškega sveta je Frančišek posebej povabil, naj v očeh in srcih beguncev in prisilno preseljenih oseb prepoznavajo tudi luč upanja. »Upanje, ki se izraža v pričakovanju prihodnosti, volji do prijateljskih odnosov, želji po sodelovanju v družbi, ki jih sprejme, tudi preko učenja jezika, dostopa do zaposlitve in izobraževanja najmanjših,« je dejal papež in dodal, da občuduje pogum tistega, ki upa, da bo lahko postopoma ponovno začel normalno življenje, v pričakovanju, da se bosta veselje in ljubezen vrnila in vzradostila njegovo življenje. »Vsi lahko in moramo ohranjati to upanje,« je poudaril.

Papež Frančišek je ob koncu povabil državne voditelje in vso mednarodno skupnost, naj k realnosti prisilno preseljenih oseb pristopijo z učinkovitimi pobudami in novimi pristopi, da bi zaščitili njihovo dostojanstvo, izboljšali njihove življenjske pogoje in se spoprijeli z izzivi, ki izhajajo iz novih oblik preganjanja, zatiranja in suženjstva. Gre za človeške osebe, ki pomenijo poziv k solidarnosti in življenju, ki nujno potrebujejo pomoč ter tudi in predvsem razumevanje in dobroto, je poudaril Frančišek. »Njihov položaj nas ne more pustiti brezbrižnih,« so se glasile papeževe besede. Izpostavil je, naj tudi mi kot Cerkev ne pozabimo, da ko negujemo rane beguncev, prebežnikov in žrtev trgovine z ljudmi, uresničujemo Jezusovo zapoved ljubezni, ki nam jo je pustil, ko se je identificiral s tujcem, trpečim, z vsemi nedolžnimi žrtvami nasilja in izkoriščanja. Papež Frančišek je še opozoril na posebno pastoralno skrb, ki je morajo biti deležni begunci in prisiljeno preseljeni kristjani ter tudi emigranti kristjani, da bodo tako naše krščanske skupnosti zares kraji sprejemanja, poslušanja in občestva.

Audio: