Duhovne misli Benedikta XVI. za Binkošti

Pri današnjem slovesnem obhajanju Binkošti smo povabljeni izpovedati našo vero v navzočnost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato še posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh.Ta tako preprost in neposreden vzklik, a hkrati tako izjemno globok, je najprej prevrel iz Kristusovega srca. Sveti Duh je namreč dar, za katerega je Jezus prosil in nenehno prosi Očeta za svoje prijatelje, torej prvi in osnovni dar, ki ga je za nas pridobil s svojim vstajenjem in vnebohodom.

O tej Jezusovi molitvi pripoveduje današnji evangeljski odlomek, ki je postavljen v dogajanje znotraj zadnje večerje. Gospod Jezus je rekel svojim učencem: 'Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Paraklita (Tolažnika, Pomočnika, Zagovornika, Posrednika, Prijatelja) da bo ostal pri vas vekomaj'. V tem se je razkrilo Jezusovo sinovsko in bratsko srce, ki je v nenehni molitvi. Ta molitev doseže svoj višek in dopolnitev na križu, kjer Kristusov vzklik postane eno s popolno podaritvijo samega sebe. S tem njegova molitev postane, če tako rečemo, pečat njegove podaritve iz popolne ljubezni do Očeta in človeštva. Klicanje in podaritev Svetega Duha se tako srečata, se združita in postaneta ena sama resničnost. 'Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj'. V resnici Jezusova molitev, tako ta pri zadnji večerji, kakor ona na križu, ostane za vedno tudi v nebesih, kjer Kristus sedi na Očetovi desnici. Jezus namreč živi za vedno svojo duhovniško priprošnjo za Božje ljudstvo ter za človeštvo in torej moli tudi za vse nas ter prosi Očeta za dar Svetega Duha.

Ob praznovanju današnjega slovesnega praznika binkošti v bogoslužju ponovno podoživimo rojstvo Cerkve, o katerem pripoveduje sv. Luka v knjigi Apostolskih del (Apd 2,1-13). Petdeset dni po veliki noči se je namreč Sveti Duh spustil na skupnost učencev, ki so enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo in z dvanajsterimi apostoli (Apd 1,14; 2,1). Lahko rečemo, da je s prihodom Svetega Duha pravzaprav slovesni začetek Cerkve. V tem nenavadnem dogodku najdemo bistvene in opredeljujoče značilnosti Cerkve. Cerkev je ena, kot skupnost na Binkošti, ki je bila 'enodušno' zbrana v volitvi, bila je namreč 'kakor eno srce in ena duša' (Apd 4, 32). Cerkev je sveta, ne zaradi svojih članov, temveč ker jo poživlja Sveti Duh, ki stalno usmerja pogled na Kristusa, da se tako upodablja po Njem in po njegovi ljubezni. Cerkev je katoliška, saj je evangelij namenjen vsem ljudstvom in zato je Sveti Duh storil, da je že na začteku govorila vse jezike. Cerkev je apostolska, saj zgrajena na temelju apostolov zvesto varuje njihov nauk skozi nepretrgano verigo škofovskega nasledstva. Cerkev je pa tudi misijonarska, saj je od binkoštnega dne naprej Sveti Duh, ne preneha priganjati na poti sveta vse do skrajnih meja zemlje in vse do poslednjih časov.

Audio: