Papež Frančišek med jutranjo mašo: Cerkev potrebuje apostolsko gorečnost in ne »salonskih kristjanov«

VATIKAN (četrtek, 16. maj 2013, RV) – Cerkev zelo potrebuje apostolsko gorečnost, ki nas spodbuja v oznanjevanju Jezusa. To je poudarek iz današnje pridige papeža Frančiška. Jutranje svete maše v kapeli Doma sv. Marte se je tokrat udeležila skupina zaposlenih na Radiu Vatikan. Papež je zbrane posebej opozoril, da ne bi bili »salonski kristjani«, ki nimajo poguma »biti v nadlego preveč mirnim stvarem«. Sicer pa je bilo njegovo razmišljanje posvečeno apostolu narodov sv. Pavlu.

Celo Pavlovo življenje je bilo kot »bitka na odprtem polju«, bilo je polno preizkušenj. Šel je od enega preganjanja do drugega. Njegova usoda je bila po papeževih besedah »usoda z veliko križi«. A vendar ni izgubil poguma, gledal je Gospoda in šel dalje. »Pavel je v nadlego: je človek, ki s svojim pridiganjem, s svojim delom in s svojo držo zmoti, kajti oznanja prav Jezusa Kristusa in pogosto je oznanilo Jezusa Kristusa našemu udobju, našim udobnim strukturam, tudi krščanskim, v nadlego. Gospod vedno želi, da gremo še naprej … Da se ne zatečemo v mirno življenje ali minljive strukture.« In zato je bil Pavel, ki je govoril o Gospodu, v nadlego. A šel je dalje, ker je imel v sebi tisto zelo krščansko naravnanost, ki je apostolska gorečnost.

Pavel »ni bil človek kompromisov«, je poudaril papež Frančišek. Bil je ognjevit mož, kar pa se ne nanaša le na njegov značaj. V njegovo bitko na odprtem polju je bil vpleten tudi Gospod. On ga je spodbujal, da je šel naprej. Tako je Pavlovo pričevanje dospelo vse do Rima. »Apostolska gorečnost ni navdušenje nad imetjem oblasti ali česa drugega. Je nekaj, kar prihaja od znotraj, kar sam Gospod želi od nas.« Apostolska gorečnost izhaja iz spoznanja Jezusa Kristusa, je nadaljeval sveti oče. Pavel je Jezusa srečal, a njegovo spoznanje ni bilo intelektualno ali znanstveno, čeprav sta tudi ti dve pomembni in nam pomagata. Pavlovo spoznanje je prihajalo iz srca in iz osebnega srečanja.

To je bilo tisto, kar ga je gnalo naprej. In ker je vedno oznanjal Jezusa, je bil vedno v težavah. Kot je zatrdil papež Frančišek, je njegovo apostolsko gorečnost mogoče razumeti le v »ozračju ljubezni«. Gorečnost ima v sebi vedno nekaj norosti, a to je »duhovna norost, zdrava norost«. Papež je pri tem opozoril, da pa so v Cerkvi tudi »mlačni kristjani«, ki ne hodijo naprej. Poimenoval jih je »salonski kristjani«. To so tisti, ki so sicer dobro vzgojeni, toda ne znajo doprinesti novih sinov Cerkvi z oznanjevanjem in apostolsko gorečnostjo. »Danes lahko Svetega Duha prosimo, da bi vsem nam dal to apostolsko gorečnost in pa tudi milost, da bi bili v nadlego stvarem, ki so v Cerkvi preveč mirne.« Cerkev potrebuje, da gremo naprej proti bivanjskim periferijam. To po papeževih besedah ne pomeni le v oddaljene dežele, k ljudstvom, ki še ne poznajo Jezusa Kristusa, temveč tudi k tistim, ki potrebujejo oznanilo tukaj v mestih. In če bomo v nadlego, je sklenil papež Frančišek, »naj bo Gospod blagoslovljen. Naprej, kot pravi Gospod Pavlu: 'Le pogumno!'«

Audio: