Razstava o Božjem služabniku Antonu Vovku

BREZJE (sreda, 8. maj 2013, RV) – Ob 50. obletnici smrti Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka so v ponedeljek, 6. maja 2013, ob 20.00 v razstavni dvorani bazilike Marije Pomagaj na Brezjah odprli priložnostno razstavo. Na Brezjah bo razstava gostovala do četrtka, 6. junija 2013.

Razstava bo med 10. in 20. junijem 2013, gostovala na Breznici, med 26. junijem in 10. julijem 2013, v kapeli Teološke fakultete v Ljubljani, jeseni pa še v Stični, Tržiču, Metliki, Novem mesti in Trebnjem.


Nagovor Franceta M. Dolinarja na Brezah, 6. maja ob odprtju Vovkove razstave

V svoji duhovni oporoki le osem dni pred smrtjo (7. julija leta 1963) je ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900–1963) med drugim zapisal: »Bog mi je priča, da na visoko škofovsko čast nikdar niti mislil nisem. Božja volja in izredne razmere so to prinesle. Čutim se nevrednega in v marsičem tudi nezmožnega. Pomaga mi pa Bog. Posebno s tihim zatajevanjem in tudi s trpljenjem. Da bi bilo le vse po volji Božji!«. Skrb, da bi bilo vse po božji volji, je bilo temeljno življenjsko vodilo Antona Vovka, ki se je kot deveti otrok rodil 19. maja leta 1900 posestniku Jožetu Vovku in materi Mariji, rojeni Debeljak v Vrbi na Gorenjskem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi Žalostne matere Božje na Breznici. Po babici Mini, sestri pesnika Prešerna in poročeni Vovk, je bil Anton pranečak največjega slovenskega pesnika.

Ker zaradi vojnih razmer gimnazije ni mogel nadaljevati v Kranju, je zadnja dva letnika končal na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. V zavodu sv. Stanislava, kjer se je v dijaškem listu Domače vaje tudi literarno udejstvoval, je dozorela njegova odločitev za duhovniški poklic. Po odlično opravljeni maturi leta 1919 je Vovk vstopil v bogoslovno semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Duhovniško posvečenje mu je 29. junija 1923 podelil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Kot kaplan v Metliki (1923 – 1926) in Tržiču (1926 – 1928) je Vovk zaslovel kot odličen katehet, priljubljen spovednik in cenjen govornik. Posebno skrb je posvečal vzgoji mladine (Marijine družbe, Orli). Leta 1928 ga je škof Jeglič imenoval za tržiškega župnika, kjer se je izkazal kot preudaren in neumoren delavec v Gospodovem vinogradu ter skrben gospodar in upravitelj cerkvenega premoženja.

Škof Gregorij Rožman je nadvse dejavnega tržiškega župnika Antona Vovka leta 1940 imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika. Med številnimi obveznostmi , ki mu jih je naložil, je Vovk leta 1944 postal še za rektor bogoslovnega semenišča. Po odhodu škofa Rožmana na Koroško, je ljubljanski stolni kapitelj 15. junija leta 1945 izvolil kanonika Antona Vovka za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije.

Vovk je krmilo škofije prevzel v najbolj občutljivem trenutku narodove zgodovine. Ljubljansko škofijo so pestili številni pereči problemi, v prvi vrsti pomanjkanje duhovnikov in odsotnost škofa ordinarija. Nova revolucionarna oblast je sprva sicer dajala videz, kot da želi nastale probleme reševati sporazumno, vendar je za takšno »sporazumno« reševanje perečih problemov, postavila zelo jasne pogoje: Slovenska Cerkev naj se osvobodi vatikanskega varuštva in postane skladno s takratno terminologijo »ljudska« ali povedano z drugimi besedami naj postane voljno orodje v rokah »ljudske oblasti«. Odločen Vovkov nè poskusom izigravanja Cerkve v politične namene in pastirsko pismo jugoslovanskih škofov z dne 20. septembra leta 1945, v katerem so škofje brez dlake na jeziku vladi očitali krivično in protizakonito obravnavanje Katoliške cerkve v Jugoslaviji, so dokončno snele masko z obrazov slovenskih oblasti. Začelo se je sistematično maltretiranje generalnega vikarja Vovka. Oblast ga je drastično kaznovala za vse mogoče prekrške in mu dala jasno vedeti, da ni njihov sogovornik v vprašanjih vere in Cerkve. Medsebojne odnose je še dodatno obremenjevalo vprašanje škofa Rožmana, ki ga je revolucionarna oblast obtoževala narodnega izdajstva. Razmer ni spremenila Izjava lojalnosti novi slovenski in jugoslovanski oblasti, ki jo je podpisal generalni vikar Ignacij Nadrah 15. maja leta 1945 in ne Spomenica duhovščine ljubljanske škofije z dne 11. julija istega leta s katero so ponovno izrazili lojalnost novi oblasti in obsodili neprimerno ravnanje nekaterih duhovnikov med drugo svetovno vojno .

T. im »spontani« napadi proti duhovnikom, od nagnusnega blatenja v sredstvih javnega obveščanja do fizičnih napadov nanje so se še stopnjevali. Zaradi pred in medvojnega ideološkega protikomunizma, so duhovnike kar na splošno obtoževali protinarodnega delovanja in kolaboracije. Prizaneseno ni bilo niti tistim, ki jih je nemški okupator v začetku vojne izgnal iz Štajerske in Gorenjske in so po vojni želeli nadaljevati svoje dušnopastirsko delo na nekdanjih župnijah. Najbolj sramotno pa se je oblast znesla nad tistimi, ki so preživeli nemška koncentracijska taborišča in so se po končani vojni polni upanja vrnili v domovino.

V teh izrednih razmerah je papež Pij XII. 15. septembra leta 1946 imenoval Antona Vovka za ljubljanskega pomožnega škofa. S škofovskim posvečenjem v naravnost dramatičnih okoliščinah na prvo adventno nedeljo, 1. decembra leta 1946, se je pričel Vovkov križev pot v dobesednem pomenu besede. Policija in Uprava državne varnosti (UDV) sta budno spremljali vsak škofov korak, skrbno nadzirali obiske v škofiji, preverjali pošto in skušali preprečiti škofove pastoralne obiske po župnijah. Onemogočili so mu celo obisk groba njegovih staršev v Breznici. UDV ga je ob najrazličnejših urah dneva ali noči klicala na mučna in izčrpavajoča zaslišanja, ki so škofu Vovku resno načela zdravje. Sočasni Vovkovi osebni zapiski odsevajo vso brutalnost in nepredvidljivost zasliševalcev. Vovku so nenehno očitali, da ni sposoben voditi škofije, ker ni doktor. Pri vsakem stiku z UDV ali s predstavniki vlade so mu dali jasno vedeti, da ga ne priznajo kot uradnega predstavnika Cerkve. Z njim so se vedno »pogovarjali« zgolj kot »z navadnim državljanom«.

Ko je prevzel vodenje škofije, je bila prva Vovkova skrb namenjena duhovnikom, ki jim je moral zagotoviti od oblasti zahtevani pristanek za opravljanje dušnopastirskega dela in sredstva za njihovemu poklicu primerno življenje. Kako se je vsakokrat ponižal, ko je prosjačil, naj zaprte duhovnike izpustijo iz zaporov, naj jim omogočijo redno dušnopastirsko delo in njihovemu poklicu dostojno življenje. Na Vovkovo zahtevo: če sem kriv me zaprite, duhovnike pa pustite pri miru, so mu oblastniki cinično odgovarjali: Vas ne bomo zaprli. Posledice pa boste dobro čutili. Kljub strahotnemu fizičnemu in psihičnemu pritisku se Vovk ni pustil izsiljevati. Ko so od njega zahtevali stvari, ki so bile proti njegovi vesti, ki so bile proti cerkvenemu nauku ali zvestobi papežu, je bil Vovk neomajen in nepopustljiv.

Druga Vovkova velika skrb so bili bogoslovci. Slovenska oblast je mariborsko bogoslovje zaprla. Bogoslovci iz župnij goriške, tržaške in reške škofije, ki so bile z novimi mejami priključene Sloveniji, niso mogli v bogoslovje matične škofije. Vsi so se obrnili na škofa Vovka, naj jih sprejme v ljubljansko bogoslovje. Novo Baragovo semenišče za Gospodarskim razstaviščem, je zasedla država. V del starega semenišča, ki deluje še danes, je oblast naselila vojne veterane, ki so v semenišče prinesli razpuščene razvade iz gozda in se ravnali po načelu, da je »sedaj itak vse naše«. Od Vovka je oblast zahtevala, naj zamenja staro semeniško vodstvo, ker da ni kos izzivom »sodobne vzgoje«; naj bogoslovcem omogoči seznanitev z »znanstvenim« pogledom na svet, to je z marksistično–leninistično ideologijo, naj jim omogoči aktivno delovanje v študentskih organizacijah in na »prostovoljnih« delovnih akcijah. Takoj pa je moral iz semenišča odpustiti gimnazijce, ki so se iz ukinjene škofijske klasične gimnazije zatekli pod semeniško streho, ker jih ni hotel sprejeti noben dijaški dom, da bi lahko nadaljevati šolanje na eni od državnih gimnazij. Ker jih je brez izrecnega dovoljenja oblasti sprejel pod streho, so Voka kaznovali s 14.000 din kazni.

Na zahtevo, naj kot vojnega zločinca javno obsodi v tujini bivajočega škofa Gregorija Rožmana in posreduje pri papežu, da ga odstavi kot ljubljanskega škofa ordinarija, je bil Vovk jasen in odločen: Obsodba ljubljanskega ordinarija ni v moji pristojnosti, še manj zahteva po njegovi odstavitvi. O tem odloča izključno Sveti sedež.

Z veliko modrostjo inj taktičnostjo se je Vovk zoperstavil zahtevi, naj duhovnikom priporoči vpis v OF, oziroma v Društvo Cirila in Metoda slovenskih duhovnikov, ki so ga s pomočjo UDV leta 1949 ustanovili režimu naklonjeni duhovniki. Društva cerkvena oblast uradno ni priznala, politična oblast pa ga je izkoriščala, da bi med seboj razdelila duhovnike in predvsem, da bi duhovnike oddaljila od škofov. Načrt se oblasti sicer ni posrečil, povzročil pa je hudo stisko vesti pri mnogih duhovnikih in veliko neprespanih noči škofu Vovku, ki je stisko svojih duhovnikov dobro poznal in jih zato obvaroval sankcij s strani Svetega sedeža in Jugoslovanske škofovske konference.

Ker je Vovk navedene zahteve organov UDV odločno odklonil, je oblast pritisk nanj še stopnjevala. Proti škofu Vovku so prirejali demonstracije skrbno izbranih »prostovoljcev«, oskrunjevali so cerkve, okrašene za birmansko slovesnost in žagali mlaje pred njimi, niso pa se ustavili niti pred fizičnim nasiljem nad duhovniki in celo nad škofom Vovkom. Nasilje je doseglo višek z atentatom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja leta 1952, pri katerem je škof utrpel hude opekline. Naščuvana drhal je nato preprečila, da bi zdravnik hudo ranjenega škofa mogel prepeljati v bolnico in mu nuditi ustrezno zdravniško pomoč.

Kljub ogorčenemu odmevu iz tujine, napadi na škofa Vovka niso prenehali. Slovenski partijski vrh je le teden dni po zločinskem napadu na škofa Vovka še zaostril ideološko borbo proti Cerkvi. Poleg duhovnikov so bili posebej izpostavljeni verni laiki, zlasti na področju šolstva in javne uprave. Dobro organizirani člani partije so po vsej Sloveniji podirali znamenja in kapelice ter oskrunjevali cerkve. V sredstvih javnega obveščanja se je stopnjevala gonja proti duhovnikom, Cerkvi in proti Svetemu sedežu. Z izključitvijo Teološke fakultete iz univerze, prepovedjo verouka v šolskih prostorih in prekinitvijo diplomatskih stikov med Jugoslavijo in Svetim sedežem leta 1952, je hotela revolucionarna oblast Cerkev v Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji povsem osamiti, in po možnosti ločiti od Petrovega naslednika. Nečloveška zasliševanja so se kljub škofovi hudi sladkorni bolezni in posledicami zažiga v Novem mestu nadaljevala vse do konca leta 1962.

Vendar škof Vovk ni klonil. Čeprav ni bil »doctus«, kot je dejal sam ob imenovanju za škofa in mu je to vedno znova oponašala slovenska revolucionarna oblast, je škof Vovk ostal vse življenje izjemen dušni pastir. Bil je priznan in dober govornik. Poslušalce je osvajal s svojo izbrano in slikovito ljudsko govorico. Podrobno se je zanimal za težave svojih duhovnikov. Niso mu bile tuje težave vernikov, s katerimi se je seznanjal na birmah in vizitacijah. Nekaj let je upravljal tudi slovenski del tržaško koprske (1951 – 1955) in reške škofije (1951 – 1961). S svojo navzočnostjo ter s svojo mogočno in jasno besedo je bil škof Vovk neomajen pričevalec Kristusovega evangelija, bil je trdna skala vere svojim vernikom, v trpljenju, ki ga je prestajal, pa je bil Vovk mučenec v dobesednem pomenu besede in to že pred 20. januarjem leta 1952.

Razmere naj bi, vsaj na zunaj, normaliziral Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Jugoslaviji, ki ga je vlada sprejela 22. maja leta 1953, vendar je v Sloveniji v veliki meri ostal mrtva črka na papirju in Cerkvi ni prinesel bistvenega olajšanja. Pritisk na duhovnike je sicer deloma popustil, se je pa zato toliko bolj stopnjeval na verne laike.

Kljub večkratnim prošnjam je Vovk šele januarja leta 1960 dobil potni list in s tem dovoljenje, da je kot ljubljanski rezidencialni škof mogel opraviti predpisan obisk Svetega sedeža in osebno poročati papežu o stanju v svoji škofiji. Ko se je Vovk pri avdienci papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more v znak spoštovanja poklekniti pred njim, mu je papež Janez XXIII. dobrohotno odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred teboj«. Ob tej priliki je Vovk začel tudi uradni postopek za ustanovitev zavoda za podiplomski študij slovenskih duhovnikov v Rimu. Slovenik je bil uradno ustanovljen 22. novembra istega leta.

Pontifikat papeža Janeza XXIII., ki ga je jugoslovanska oblast ocenjevala s previdno naklonjenostjo, je tudi Cerkvi v Sloveniji prinesel določeno olajšanje. Po smrti škofa Rožmana (16. novembra leta 1959) je papež Janez XXIII. nemudoma imenoval škofa Vovka za ljubljanskega rezidencialnega škofa. Ob praznovanju petsto letnice ustanovitve ljubljanske škofije, je Janez XXIII. ljubljansko škofijo leta 1961 povzdignil v nadškofijo in Vovka za prvega nadškofa obnovljene nadškofije. Ob Vovkovi šestdesetletnici je Teološka fakulteta svojemu velikemu kanclerju 20. oktobra 1960 podelila častni doktorat. Šele po teh dogodkih se je zganil tudi slovenski državni vrh. Predsednik Ljudske skupščine LRS, Miha Marinko je 2. marca leta 1962 sprejel novo imenovanega nadškofa Antona Vovka in mu čestital k imenovanju. To je bilo s strani državnih oblasti dejansko prvo uradno priznanje Vovka kot ljubljanskega škofa.

V pripravah na drugi vatikanski koncil je papež Janez XXIII. imenoval Vovka najprej za svetovalca, nato pa za člana Komisije za disciplino klera in krščanskega ljudstva. Čeprav že hudo bolan, se je Vovk udeležil tako sej komisije kot dveh zasedanj koncila. Zaradi vidnih znamenj opeklin, ki so mu ostale po atentatu Novem mestu, je med koncilskimi očeti vzbujal splošno občudovanje in spoštovanje. Ko zaradi napredujoče bolezni ni mogel več v polnosti izvrševati vseh svojih škofovskih obveznosti, je nadškof Vovk zaprosil za pomožnega škofa. Dr. Jožef Pogačnik, posvečen 1. aprila leta 1963, je nato postal tudi njegov naslednik na sedežu ljubljanske nadškofije.

Vovkova zemeljska pot se je iztekla 7. julija 1963, na praznik svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta ob praznovanju 500-letnice ustanovitve ljubljanske škofije leta 1962 na Vovkovo prošnjo postala prva zavetnika nadškofije. Pokopali so ga v grob nadškofa Antona Bonaventure Jegliča na ljubljanskih Žalah. Nepregledna množica vernih, ki se je v nadškofijskem domu in na dan pogreba poslavljala od njega, je čutila, da se poslavlja od svetnika in mučenca.

Šele takrat smo se začeli v polnosti zavedati globine duhovne podobe tega velikana ljubljanske nadškofije, ki smo jo dotlej dojemali le po koščkih. V tej duhovni podobi izstopa na prvem mestu Vovkova trdnost v veri. Vera je bila temelj in bistvo vsega njegovega življenja. Zato je tudi mogel biti v časih preizkušnje po drugi svetovni vojni slovenskemu verniku svetal zgled in trdna opora. Iz njegove trdne in žive vere je izvirala njegova zvestoba poklicu, za katerega je bil izbran, zvestoba Cerkvi, ter zvestoba in pokorščina svetemu očetu. »Kristusova Cerkev je samo v povezavi s papežem ali je ni«, je odgovarjal tistim, ki so od njega zahtevali »samostojno slovensko Cerkev«, brez vmešavanja Vatikana.

Tretja Vovkova krepost je bila njegovo neomajno zaupanje v Božjo previdnost, ki vse vodi in vse usmerja. S tem zaupanjem je premagoval tudi najtežje ovire, ko je prevzel krmilo ljubljanske škofije in ga je takratna oblast skušala zlomiti. Svojo notranjo moč je izrazil s svojim škofovskim geslom: V Gospoda zaupam! Vovkovo neomajno zaupanje v Božjo previdnost je bilo zakoreninjeno v njegovi popolni vdanosti v božjo voljo, tudi takrat, ko ga je mučila bolezen in so naj z vso težo pritisnile posledice atentata v Novem mestu. »Kakor in dokler Bog hoče« je imel navado reči, ko je bilo posebej hudo.

Istočasno je bil božji služabnik Anton Vovk mož vztrajne in zaupne molitve. Temeljni značilnosti Vovkove pobožnosti sta bili evharistična in marijanska usmerjenost. Prva se je izražala v poudarjenem čaščenju Srca Jezusovega, ki ga povezoval z adoracijami Najsvetejšega zakramenta, skrbi za lepoto božje hiše in bogoslužja. Kamor koli je prišel, je bila njegova prva pot v cerkev pred tabernakelj. Njegov prvi pozdrav je bil namenjen Odrešeniku v Najsvetejšem zakramentu. Na kolenih pred tabernakljem je sprejemal vse svoje pomembne življenjske odločitve.

Druga značilnost Vovkove pobožnosti je bila njegovo naravnost otroško zaupanje v priprošnjo Božje matere Marije. Osrednje mesto njegove marijanske pobožnosti je bilo namenjeno brezjanski Mariji Pomagaj, ki mu je prirasla k srcu že kot otroku. Če je le mogel, je pohitel pred njen oltar na Brezjah, ki ga je dal v celoti obnoviti. Pri vsem tem pa je ohranil naravnost nalezljivo vedrino in optimizem, ki je človeka navdal z upanjem in zaupanjem.

Prikrito željo vernikov ljubljanske nadškofije, da si nadškof Vovk zasluži tudi širše priznanje v Cerkvi, so duhovniki dekanije Radovljica strinili v formalno prošnjo nadškofu Alojziju Šuštarju, naj začne uradni škofijski postopek za Vovkovo beatifikacijo. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja leta 1999 podpisal odlok o začetku uradnega škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po končanem škofijskem postopku je postulator 25. oktobra leta 2007 celotno dokumentacijo poslal pristojni Kongregaciji za svetnike v Rim. Njena odločitev je odvisna od našega trdnega zaupanja, da nam bo Bog na Vovkovo priprošnjo podelil izredne milosti tudi v obliki čudeža in tako pred vesoljno Cerkvijo potrdil njegovo svetost.

France M. Dolinar

Brezje, 6. maja 2013

Audio celotnega predavanja: