Papež Frančišek redovnicam: Nemogoče je ljubiti Jezusa, ne da bi ljubili Cerkev
VATIKAN (sreda, 8. maj 2013, RV) – Papež Frančišek je danes zjutraj pred splošno
avdienco sprejel okoli devetsto udeleženk plenarnega zasedanja Mednarodnega združenja
generalnih predstojnic (UISG). Srečanje redovnic poteka na temo služenja avtoritet
po evangeliju. Sveti oče jim je v govoru tako podal nekaj svojih misli o tem vprašanju.
Izpostavil je predvsem t. i. »eksodus« iz samega sebe in osredotočanje na Kristusa,
oblast kot služenje in pa pomen »čutenja s Cerkvijo«.
»Niste vi mene
izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« (Jn 15,16) S temi besedami se je Jezus obrnil
na apostole med zadnjo večerjo. Spominjajo nas, da je poklicanost vedno iniciativa
Boga. Posvečeno življenje, je nadaljeval papež Frančišek, pomeni nenehno uresničevati
nekakšen »eksodus« iz samega sebe. Osredotočati svoje bivanje na Kristusa in
njegov evangelij, na Božjo voljo. Pomeni odrekati se lastnim načrtom. Ta »eksodus«
iz samega sebe je pot čaščenja in služenja. »Častiti in služiti: to sta
dve drži, ki ju ni mogoče ločiti, ampak morata biti vedno skupaj.« Papež
Frančišek je generalne predstojnice spodbudil, naj svojim skupnostim pomagajo živeti
ta »eksodus« na poti čaščenja in služenja predvsem preko treh temeljev njihovega
življenja.
Le-ti so pokorščina, uboštvo in čistost. Pokorščina je poslušanje
Božje volje in sprejemanje, da ta prihaja tudi preko človeškega posredovanja. Uboštvo
je premagovanje vsake oblike egoizma v luči evangelija, ki uči o zaupanju v Božjo
previdnost. Uboštvo je tudi opozorilo za celo Cerkev, je dodal papež Frančišek, da
se Božje kraljestvo ne širi s pomočjo človeških sredstev, ampak predvsem zaradi moči
in milosti Gospoda, ki deluje preko naše slabotnosti. Uboštvo nas uči solidarnosti,
izraža se v zmernosti in veselju zaradi bistvenega. Vendar pa ne potrebujemo teoretičnega
uboštva, je pri tem poudaril sveti oče. Pravega uboštva se naučimo ob tistih, ki so
na periferijah, ko se dotaknemo Kristusovega telesa v preprostih ljudeh, revnih, bolnih
ali otrocih. Tretji temelj posvečenega življenja pa je čistost. Ta je po papeževih
besedah dragocena karizma, ki razširja svobodo podaritve Bogu in drugim z nežnostjo,
usmiljenjem in Kristusovo bližino. A ta čistost mora biti obenem rodovitna in v Cerkvi
porajati nove duhovne otroke.
Papež Frančišek je nato spregovoril o drugem
elementu, pomembnem za izvajanje oblasti: to je služenje. »Nikoli ne smemo pozabiti,
da je resnična oblast na kateremkoli nivoju služenje, ki ima svoj svetel vrhunec na
križu.« Papež je spomnil na Benedikta XVI. in njegovo pogosto modro opozarjanje,
da je za človeka oblast največkrat sinonim za posedovanje, obvladovanje in uspeh.
Za Boga pa je oblast nasprotno vedno sinonim za služenje, ponižnost in ljubezen. Papež
Frančišek je na tem mestu spomnil tudi na veliko škodo, ki jo Cerkvi prizadenejo karieristi
ali povzpetniki. Ti svoje brate in sestre, katerim bi morali služiti, izrabijo le
kot »trampolin« za dosego lastnih interesov in izpolnjevanje osebnih ambicij.
Kot
zadnjo razsežnost, prav tako bistveno za posvečeno življenje, pa je papež Frančišek
poudaril cerkvenost. Ni mogoče, da oseba, ki se je odločila svoje življenje posvetiti
Bogu, ne bi »čutila s Cerkvijo«. Čutiti s Cerkvijo se izraža v zvestobi nauku,
občestvu s pastirji in Petrovim naslednikom. Papež je zbrane zato opozoril na njihovo
odgovornost in skrb za formacijo njihovih skupnosti glede zdravega cerkvenega nauka
in ljubezni do Cerkve. Oznanjevanje in pričevanje evangelija za kristjana nista nikoli
»osamljeno dejanje«. Kot je dejal že Pavel VI., je nesmiselno misliti, da je
mogoče živeti z Jezusom in hoditi za njim zunaj Cerkve. Nemogoče je ljubiti Jezusa,
ne da bi ljubili Cerkev.