Duhovne misli Benedikta XVI. ob drugi obletnici beatifikacije Janeza Pavla II., misli blaženega Janeza Pavla II. o sv. Jožefu ter o dostojanstvu dela

Papež Benedikt XVI. je pred dvema letoma v homiliji med beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. dejal: »Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večji pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajalo Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je tako bilo po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!«

»Dragi bratje in sestre! Danes sije v naših očeh v polni duhovni luči vstalega Kristusa ljubljeni in častitljivi lik Janeza Pavla II. Danes se njegovo ime pridružuje množici svetnikov in blaženih, ki jih je razglasil v skoraj 27 letih papeževanja, ko je silovito opozarjal na splošno poklicanost k visokim merilom krščanskega življenja, k svetosti, kakor trdi koncilska konstitucija o Cerkvi. Vsi člani božjega ljudstva – škofje, duhovniki, diakoni, verni laiki, redovniki in redovnice – smo na poti proti nebeški domovini, kamor je pred nami šla Devica Marija, na poseben in popoln način pridružena Kristusovi skrivnosti in skrivnosti Cerkve.«

»S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode. Še bolj na kratko povedano: znova nam je dal moč, da verujemo v Kristusa, ker je Kristus Redemptor hominis, človekov Odrešenik: to je tema njegove prve okrožnice in rdeča nit vseh ostalih.«

»Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«


Blaženi papež Janez Pavel II. pa je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu sv. Jožefa za naslovom Odrešenikov varuh spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo je eden vsakdanjih izrazov te ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenska sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja. Za Jezusa so to leta njegovega skritega življenja, o katerem govori evangelist po dogodku v templju: 'In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren' (Lk 2,51). Ta podreditev, se pravi Jezusova pokorščina v nazareški hiši, se razume tudi kot udeležba pri Jožefovem delu. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju izjemen poudarek. Vključeno je v skrivnost učlovečenja hkrati s človeško naravo Božjega Sina, prav tako pa je bilo tudi odrešeno na poseben način. Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja.

Pomembnost dela v človekovem življenju zahteva, da v njem spoznamo in sprejmemo prvine, da bi vsem ljudem pomagali, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem zveličavnem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom, ko po veri živo uveljavljajo svoj delež pri njegovem trojnem poslanstvu: duhovnika, preroka in kralja.«

Audio: