VATIKAN (ponedeljek, 22. april 2013, RV) – V teh dneh se zaključujejo prenovitvena
dela v samostanu Mater Ecclesiae, ki se nahaja tako rekoč v središču majhnega vatikanskega
teritorija. Gre za edinstveni samostan v krščanstvu glede na njegovo nahajališče in
karizmo. Edinstven je tudi zato, ker gre za kraj, kamor se bo predvidoma v kratkem
preselil zaslužni papež Benedikt XVI.
Zgodovina samostana se je začela leta
1994, na željo papeža Janeza Pavla II. V ustanovitvenih statutih lahko preberemo opredelitev:
poseben namen te skupnosti je poslanstvo molitve, čaščenja in slavljenja; ta molitev
v tišini in samoti je v podporo svetemu očetu pri njegovi vsakodnevni skrbi za Cerkev.
Bilo je 13. maja 1994, na praznik Fatimske Marije in obletnico atentata na Janeza
Pavla II., ko se je v samostanu naselila prva kontemplativna sestrska skupnost, ki
je prevzela omenjeno nalogo molitve. To poslanstvo je v resnici starodavnega izvora.
Samostan Mater Ecclesiae se je le vključil v dolgo tradicijo žensk, ki so vse od Kalvarije
dalje z molitvijo podpirale na poti najprej Jezusa, nato apostole in sedaj Petrovega
naslednika.
Za samostan je bila izbrana stavba, ki je nastala na začetku 20.
stoletja. Njena namembnost se je večkrat spremenila. Sprva so bili v njej vatikanski
žandarji, kasneje so tam prebivali jezuiti, ki so delali na Radiu Vatikan, nazadnje
pa so bile v njej pisarne. Dela, da bi stavbo spremenili v kraj, primeren za klavzurni
samostan, so se začela s pripravo načrtov leta 1989.
Glede skupnosti, ki naj
bi po novem prebivala v samostanu, je bilo odločeno, da naj ne bi bila stalna. Sprva
se je zamenjala na pet, kasneje pa na tri leta. Vsakič je šlo za enega izmed klavzurnih
in kontemplativnih redov, ki ga je izbral papež glede na predloge Kongregacije za
ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Pomemben del nove
strukture je postal tudi manjši sosednji vrt, na katerem so redovnice gojile zelenjavo
in sadje zase in za svetega očeta. S posebno ljubeznijo so se posvečale tudi rožam.
Poleg tega pa so se med drugim ukvarjale še z izdelovanjem miter in mašnih plaščev
za papeža in škofe.
Od leta 1994 do 2012 so se v vatikanskem samostanu izmenjale
štiri skupnosti: klarise, bosonoge karmeličanke, benediktinke in vizitatinke. Vsaka
izmed njih je prinesla s seboj duha in tradicijo svoje karizme, a vse so se držale
pravil samostana Mater Ecclesiae in bile neposredno odvisne od papeža. Na njegovo
željo so bile skupnosti običajno mednarodne. Med sedmimi klarisami se bile tako sestre
iz Nikaragve, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kanade in Filipinov. 15. oktobra
leta 1999, na liturgični praznik sv. Terezije Velike, so prišle bosonoge karmeličanke
iz Italije, Španije, Poljske, Belgije in Izraela. 7. oktobra leta 2004, na praznik
Rožnovenske Matere Božje, so jih zamenjale benediktinke. Le-teh je bilo osem, prihajale
pa so s Filipinov, Italije, Francije in ZDA. Na isti datum pet let kasneje pa je prišla
še skupnost vizitatink, šest Špank in ena Italijanka. Le-te so se od samostana poslovile
jeseni lansko leto. V svoji osemnajstletni zgodovini je samostan Mater Ecclesiae tako
razodeval bogastvo in raznoterost Cerkve ter njeno katolištvo.
Ko je Benedikt
XVI. nekoč obiskal samostan, je sestre s ponižnostjo in očetovsko bolečino prosil,
naj molijo zanj, ker je »križ papeštva včasih težak in ga sam ne bo zmogel nositi«.
Zato potrebuje podporo in molitev celotne Cerkve, še posebej pa njihovo, ki so prevzele
to posebno poslanstvo. Sedaj se je Benedikt XVI. sam odločil za to posebno poslanstvo.
V samostanu, kjer so drugi nekaj let molili zanj, bo sedaj on molil za svojega naslednika
in za celotno Cerkev.