Koprski škof Jurij Bizjak o škofu Paolu Naldiniju: 'Narda dehti in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!'

KOPER (ponedeljek, 22. april 201, RV) – »Prejšnji teden mi je neka gospa povedala, da je leta 1963 bilo pri Svetem Blažu še prvo sveto obhajilo, nekateri pa se spominjajo tudi jaslic, ki so bile še postavljene v božičnem času. Če je podatek točen, opravljamo današnjo slovesnost ravno po 50 letih od zadnjega obreda v tej cerkvi. In kakor so prvi kristjani opravljali daritve na grobovih mučencev, tako mi danes opravljamo slovesni obred nad grobom današnjega slavljenca škofa Paola Naldinija«. S temi besedami je koprski škof Jurij Bizjak med homilijo predstavil namen včerajšnjega obhajanja svete evharistije v delno popravljeni cerkvi sv. Blaža v Kopru.

»Tu pod oltarjem na pokrovu grobnice, na dveh stranskih oltarjih, pa še na mnogih drugih krajih, je upodobljen njegov grb z levom in veliko vejo narde, ki nam skupaj z njegovim geslom ponazarja vsebino njegovega dela in njegovega življenja: 'Narda dehti in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!'« Škof Jurij je v nadaljevanju pridige predstavil svetopisemske odlomke, v katerih sta omenjena narda ter lev in homilijo zaključil z besedami: »Vsi, ki ste tako ali drugače prišli v stik s škofom Paolom Naldinijem, lahko prostodušno izpričate, koliko privlačnosti pristne narde in koliko odločnosti vladarskega leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih pripovedi, koliko ljubezni in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev, koliko globokega spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove duše in iz njegovega srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje in privlači, naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas. Amen.«

Audio:


Celotna homilija škofa Jurija Bizjaka
Spoštovani sveti zbor, cenjeni gostje, predstavniki civilnih in cerkvenih oblasti, predstavniki kulturnih in prosvetnih ustanov, mojstri in izvajalci, bratje in sestre. Prisrčno pozdravljeni v cerkvi Svetega Blaža, ki smo jo ob 300-letnici konca zemeljske poti koprskega škofa Paola Naldinija nekoliko prenovili in jo ponovno odpiramo za bogoslužje in druge namene.

Spettabile santa assemblea, gentili ospiti, rappresentanti delle autoritá civili ed ecclesiali, rappresentanti delle istituzioni d'istruzione e culturali, capotecnici e operai, fratelli e sorelle. Vi saluto molto cordialmente nella Chiesa di San Biagio parzialmente restaurata all'occasione del trecentesimo anniversario della morte del Vescovo capodistriano Paolo Naldini.

Obnova stavbe je v glavnem končana, čaka pa nas še obnova bogate in raznovrstne cerkvene opreme in številnih umetniških del. Kljub skromnim sredstvom, s katerimi razpolagamo, smo odločeni nadaljevati z delom, da bo svetišče Svetega Blaža nekega dne spet zasijalo v vsej svoji lepoti.

Ob tej priliki se prisrčno zahvaljujem vsem posameznikom in ustanovam, ki so obnovo omogočile in izpeljale: občini Koper, zavodu za varstvo kulturne dediščine, številnim mojstrom in izvajalcem, škofijskemu ekonomu, ki je delo poganjal in usklajeval.

Prejšnji teden mi je neka gospa povedala, da je leta 1963 bilo pri Svetem Blažu še prvo sveto obhajilo, nekateri pa se spominjajo tudi jaslic, ki so bile še postavljene v božičnem času. Če je podatek točen, opravljamo današnjo slovesnost ravno po 50 letih od zadnjega obreda v tej cerkvi. In kakor so prvi kristjani opravljali daritve na grobovih mučencev, tako mi danes opravljamo slovesni obred nad grobom današnjega slavljenca škofa Paola Naldinija.

Tu pod oltarjem na pokrovu grobnice, na dveh stranskih oltarjih, pa še na mnogih drugih krajih, je upodobljen njegov grb z levom in veliko vejo narde, ki nam skupaj z njegovim geslom ponazarja vsebino njegovega dela in njegovega življenja: »Narda dehti in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!«

Dišeča narda predstavlja duhovno bogastvo, notranjo lepoto in zunanjo privlačnost. Nič čudnega torej, da zaročenka v Visoki pesmi govori takole: »Ko je kralj na svojem ležišču, daje svoj vonj moja narda. Moj ljubi mi je mošnjiček mire, med nedri mi počiva« (Vp 1,12-13). Malo naprej pa ji odgovarja njen zaročenec: »Tvoje krilo je gaj granatovcev z žlahtnimi sadeži, nasad cipra z nardami, narda in žafran, kolmež in cimet z vsakršnimi drevesnimi kadili, mira in aloa z vsemi žlahtnimi balzami. Vrelec vrtov, studenec žive vode, ki teče z Libanona« (Vp 4,13-15).

V NZ pa je narda znana zlasti iz poročila o Mariji, ki je šest dni pred veliko nočjo Jezusu mazilila noge: »In ko je bil v Betaniji pri mizi v hiši Simona Gobavca, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega olja iz pristne narde, strla alabastrno posodico in ga izlila na njegovo glavo« (Mr 14,3). Tako evangelist Marko, evangelist Janez pa: »Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je Jezusu mazilila noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi in hiša se je napolnila z vonjem olja« (Jn 12,3).

Narda velja za kraljevsko dišavo. Cerkveni očetje jo imajo za znamenje ponižnosti, ker se pridobiva iz korenin: Tako tudi ponižnost daje sadove kraljevske kreposti in največje svetosti. Benediktinska molitev, ki jo molijo nad pripravnikom, ki vstopi v samostan, potem ko mu umijejo noge, se glasi: »Rešitelj sveta, daj, da bo naša molitev dišala, kakor pristna narda, ki jo je Marija izlila na tvoje presvete noge, da bo ta hiša vsa napolnjena z ljubeznijo in bomo v srcih dosegli tisti mir, ki ga je Marija bila deležna, ko je poljubljala noge svojega Rešitelja!«

Vzpeti lev pa predstavlja vladarja in mogočnega varuha. Lev je sicer kralj zverin, vendar v Naldinijevem grbu nastopa predvsem kot varuh in čuvaj, kot praporščak, ki ima vejo narde za svoje bandero. V SP nastopa lev pogosto kot varuh in čuvaj. Očak Jakob je na smrtni postelji v Egiptu svojega sina Juda označil z besedami: »Juda je mlad lev, od plena, sin moj, si se vzpel. Sklonil se je, se ulegel kakor lev in kakor levinja; kdo si ga bo drznil dražiti?« (1 Mz 49,9).

Tudi stražarji Salomonovega prestola so bili levi: »Prestol je imel šest stopnic, na hrbtišču pa glavo teleta. Na obeh straneh sedeža sta bili naslonjali za roke in ob naslonjalih sta stala dva leva. Dvanajst levov pa je stalo na obeh straneh šesterih stopnic, kaj takega se ni naredilo še v nobenem kraljestvu« (1 Kr 10,18-20). Levi so pred prestolom stali kot stražarji.

Po preroku Izaiju pa Gospod obljublja, da bo svoje ljudstvo branil kakor lev: »Kajti tako mi je govoril Gospod: Kakor rjove lev ali levič nad svojim plenom, ko se polno pastirjev zbere proti njemu, pa se ne prestraši njihovega glasu in ne klone pred njihovim hrumenjem, tako se bo Gospod nad vojskami postavil v boj za sionsko goro in njen vrh« (Iz 31,4).

Vsi, ki ste tako ali drugače prišli v stik s škofom Paolom Naldinijem, lahko prostodušno izpričate, koliko privlačnosti pristne narde in koliko odločnosti vladarskega leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih pripovedi, koliko ljubezni in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev, koliko globokega spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove duše in iz njegovega srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje in privlači, naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas. Amen.

Audio homilija: