Poslanica papeža Benedikta XVI. za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice
21. april 2013 – 4. velikonočna nedelja
Poklici kot znamenje upanja,
utemeljenega v veri
Dragi bratje in sestre, ob 50. svetovnem dnevu
molitve za duhovne poklice, ki bo 21. aprila 2013, na 4. velikonočno nedeljo, bi vas
rad povabil k razmišljanju na temo: Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v
veri, ki se bo zgodilo v letu vere, letu 50. obletnice začetka drugega vatikanskega
cerkvenega zbora. Ko je potekalo koncilsko zasedanje, je Božji služabnik papež Pavel
VI. ustanovil dan svetovne molitve k Bogu Očetu in ga prosil, da bi nadaljeval s pošiljanjem
delavcev za njegovo Cerkev (prim. Mt 9,38). »Problem zadostnega števila
duhovnikov,« kot je papež omenil v tistem času, »neposredno vpliva na
vse vernike: ne samo zato, ker je od njih odvisna religiozna prihodnost krščanske
skupnosti, ampak tudi zato, ker je ta problem natančen in neizogiben pokazatelj živosti
vere in ljubezni posamezne župnije in škofijskih občestev ter je odraz duhovnega zdravja
krščanskih družin. Kjer ljudje evangelij velikodušno živijo, tam najdemo številne
duhovniške in redovniške poklice« (papež Pavel VI., radijsko sporočilo z dne 11.
aprila 1964).
Od tedaj so se v teh desetletjih vsako 4. velikonočno nedeljo
različna krščanska občestva po svetu zbirala, povezana v molitvi, s prošnjo Bogu za
dar duhovnih poklicev in vsem še enkrat v razmislek predlagala nujno potrebo odgovoriti
na Božji klic. Ta pomenljivi vsakoletni dogodek je okrepil močno zavezo za umestitev
pomembnosti duhovnih poklicev (duhovništva in Bogu posvečenega življenja) vedno bolj
v središče duhovnosti, molitve in pastoralne dejavnosti vernikov.
Upanje je
pričakovanje nečesa pozitivnega v prihodnosti, obenem pa mora podpirati našo sedanjo
eksistenco, ki je pogosto zaznamovana z nezadovoljstvom in razočaranji. Na čem je
utemeljeno naše upanje? Ozirajoč se na zgodovino izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje
Stara zaveza, vidimo prvino, ki se stalno pojavlja, posebej v časih posebnih težav,
kot je čas izgnanstva, in jo najdemo posebej v delih prerokov, namreč spominjanje
Božjih obljub očakom: spominjanje, ki nas vabi k posnemanju zglednega odnosa Abrahama,
ki je, kakor nas spomni sv. Pavel, »na osnovi upanja proti upanju veroval, da bo
postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom«
(Rim 4,18). Resnica, ki nas tolaži in razsvetljuje in ki izhaja iz celotne
zgodovine odrešenja, je Božja zvestoba zavezi, ki jo je sprejel in jo je obnovil,
kadar koli jo je človek prekršil z nezvestobo in grehom, od vesoljnega potopa (prim.
1 Mz 8,21–22) do izhoda Izraelcev iz Egipta in potovanja skozi puščavo (prim.
5 Mz 9,7). Ista zvestoba ga je privedla do potrditve nove in večne zaveze s
človekom s krvjo njegovega Sina, ki je umrl in vstal za naše zveličanje.
V
vseh trenutkih, posebej v najbolj težkih, je Gospodova zvestoba vedno pristna vodilna
moč zveličavne zgodovine, ki prebuja srca mož in žena in jih potrjuje v upanju, da
bodo nekega dne prišli v »obljubljeno deželo«. Tu najdemo gotovo osnovo vsakršnega
upanja: Bog nas nikoli ne zapusti in ostaja zvest svojim obljubam. Iz tega razloga
v vsakem pozitivnem ali negativnem položaju gojimo trdno upanje in molimo s psalmistom:
»Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje« (Ps 62,6).
Upati zato pomeni enako kot zaupati Bogu, ki je zvest in drži obljubo zaveze. Vera
in upanje sta tesno povezana. Upanje je v bistvu ključna beseda svetopisemske vere
do take mere, da sta v določenih odlomkih besedi »vera« in »upanje«
medsebojno zamenljivi. Na ta način Pismo Hebrejcem vzpostavlja neposredno povezavo
med »neomajno izpovedjo upanja« (prim. Heb 10,23) in »polno gotovostjo
vere« (prim. Heb 10,22). Podobno Prvo Petrovo pismo kristjane spodbuja,
naj bodo vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za pomen in osnovo
njihovega upanja (prim. 1 Pt 3,15), upanje je veri enakovredno (okrožnica papeža
Benedikta XVI. Rešeni v upanju (Spe Salvi), 2).
Dragi bratje
in sestre, kaj natančno je Božja zvestoba, kateri smo vdani z neomajnim upanjem? To
je njegova ljubezen! Oče svojo ljubezen izliva v našo najglobljo notranjost po Svetem
Duhu (prim. Rim 5,5). In ta ljubezen, v polnosti navzoča v Jezusu Kristusu,
spodbudi našo eksistenco in zahteva odgovor na to, kaj vsak posameznik želi narediti
s svojim življenjem in kaj je pripravljen ponuditi, da bi jo živel v polnosti. Božja
ljubezen včasih sledi potem, ki si jih posameznik nikoli ne bi mogel predstavljati,
vendar vedno doseže tiste, ki dopustijo, da jih najde. Upanje gojimo iz naslednje
gotovosti: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.
Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«
(1 Jn 4,16). Ta globoka, zahtevna ljubezen, ki prodira globoko pod površje,
nas opogumlja; daje nam upanje na naši vsakodnevni življenjski poti in v naši prihodnosti;
omogoča nam zaupanje vase, v zgodovino in druge ljudi. Posebej želim spregovoriti
mladim in jim še enkrat reči: »Kaj bo vaše življenje brez te ljubezni? Bog skrbi
za može in žene od stvarjenja do konca časov, ko bo dovršil načrt odrešenja.
V vstalem Gospodu imamo gotovost našega upanja« (Nagovor mladim iz škofije San
Marino – Montefeltro 19. junija 2011).
Tako kot je delal med svojo navzočnostjo
na Zemlji, tudi danes vstali Jezus hodi po ulicah našega življenja in nas gleda potopljene
v naše dejavnosti z vsemi naši željami in potrebami. Med našimi vsakodnevnimi okoliščinami
nas še vedno nagovarja, kliče nas, da bi naše življenje živeli skupaj z njim, ker
je samo on sposoben zadovoljiti našo žejo po upanju. Zdaj živi med skupnostmi učencev,
ki predstavljajo Cerkev, in še danes kliče ljudi, da bi mu sledili. Klic lahko pride
v katerem koli trenutku. Jezus še danes vabi z naslednjimi besedami: »Pridi, hodi
za menoj (prim. Mr 10,21). Sprejetje njegovega povabila pomeni, da več
ne izbiramo svoje lastne poti. Slediti njemu pomeni izročiti lastno voljo Jezusovi
volji in mu resnično dati prednost na vseh področjih našega življenja: v družini,
pri delu, v osebnih interesih in v nas samih. Pomeni v celoti predati svoje življenje
njemu, živeti v globoki intimnosti z njim, vstopiti skozenj v občestvo z Očetom in
Svetim Duhom ter posledično z našimi brati in sestrami. Občestvo življenja z Jezusom
je privilegirano okolje, v katerem lahko izkusimo upanje in v katerem bo življenje
polno in svobodno.
Duhovni poklic duhovništva in Bogu posvečenega življenja
je rojen iz izkušnje osebnega srečanja s Kristusom, iz iskrenega in zaupljivega dialoga
z njim tako, da vstopimo v njegovo voljo. Zaradi tega je potrebno rasti v izkušnji
vere, ki je razumljena kot globoko razmerje z Jezusom, kot notranja pozornost na njegov
glas, ki ga slišimo globoko v sebi. Proces, ki nas usposablja, da pritrdilno odgovorimo
na Gospodov klic, je mogoč v krščanskih občestvih, kjer je močno versko pričevanje,
kjer je zavezanost evangeliju izražena z velikodušnim pričevanjem, kjer je močan čut
za poslanstvo, ki ljudi vodi do celostne izročitve za Božje kraljestvo, ki je okrepljena
s prejemanjem zakramentov, posebej evharistije, in gorečim molitvenim življenjem.
»Zato da molitev razvija očiščujočo moč, mora biti z ene strani povsem osebna,
soočenje moje osebe z Bogom, živim Bogom. Z druge strani pa jo morajo vedno znova
voditi in razsvetljevati velike molitvene besede Cerkve in svetnikov, bogoslužna molitev,
v kateri nas Gospod vedno znova uči prav moliti« (Rešeni v upanju (Spe
Salvi), 34).
Globoka in stalna molitev daje rast veri krščanskega občestva
in stalno prenovljeno gotovost, da Bog svojega ljudstva nikoli ne zapusti in da ga
podpira s poklicanostjo v posebne poklice – v duhovništvo in Bogu posvečeno življenje.
Posebej poklicani tako lahko predstavljajo znamenja upanja za svet. Duhovniki in redovniki
so poklicani, da se brezpogojno izročijo Božjemu ljudstvu v službi ljubezni do evangelija
in Cerkve, v služenju s trdnim upanjem, ki lahko pride samo iz odprtosti Božjemu.
S pomočjo pričevanja o svoji veri in z apostolsko gorečnostjo jo lahko prenašajo posebej
na mlajše generacije, z močno željo velikodušno in takoj odgovoriti Kristusu, ki jih
kliče, da bi mu sledili bolj od blizu. Kadar koli Jezusov učenec sprejme Božji klic
v duhovništvo ali posvečeno življenje, smo priča enemu od najbolj zrelih sadov krščanskega
občestva, ki nam s posebnim zaupanjem in upanjem pomaga gledati v prihodnost Cerkve
in njene predanosti evangelizaciji. To stalno zahteva nove delavce za oznanjevanje
evangelija, obhajanje evharistije in podeljevanje zakramenta sprave. Naj pridejo torej
duhovniki, ki bodo v celoti predani svojemu poklicu, naj vedo, kako mlade ljudi spremljati
kot »sopotnike na potovanju«, naj jim pomagajo na življenjski poti, ki je pogosto
vijugasta in zahtevna, spoznati Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn
14,6), naj jim pripovedujejo z evangeljskim pogumom, kako lepo je služiti Bogu, krščanskemu
občestvu, posameznim bratom in sestram. Naj pridejo duhovniki, ki predstavljajo rodovitnost
navdušene predanosti, ki daje občutek dovršenosti njihovim življenjem, ker je utemeljeno
na veri vanj, ki nas je prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,19).
Prav tako upam,
da bodo mladi, ki se jim dandanes nudijo številne površinske in kratkotrajne izbire,
sposobni gojiti željo za to, kar je resnično vredno: za visoke cilje, za radikalne
izbire in za služenje drugim v posnemanju Jezusa. Dragi mladi, ne bojte se mu slediti
in hoditi po zahtevnih in pogumnih poteh usmiljenja in velikodušnega darovanja. Na
ta način boste srečni v služenju, boste priče veselja, ki ga svet ne more dati, boste
živeči plamen brezmejne in večne ljubezni, naučili se boste »spregovoriti o razlogih
upanja, ki je v vas« 1 Pt 3,15!