Frančišek sprejel Papeško svetopisemsko komisijo: Pri razlaganju Svetega pisma ne
pozabiti na izročilo Cerkve
VATIKAN (petek, 12. april 2013, RV) – Frančišek je danes sprejel v avdienco
27 članov Papeške svetopisemske komisije. Od 8. do 12. aprila je namreč v Vatikanu
potekalo letno plenarno zasedanje komisije, namenjeno temi Navdih in resnica Svetega
pisma.
V središču naše vere ni samo knjiga, ampak Oseba, Kristus »Sveto
pismo je pisno pričevanje o božji Besedi, kanonski spomin, ki potrjuje dogodek razodetja,«
je dejal papež. Božja beseda je predhodna Svetemu pismi in ga obenem presega. »Zato
v središču naše vere ni samo knjiga, ampak zgodovina odrešenja, predvsem pa Oseba,
Jezus Kristus, učlovečena Božja beseda.« Ravno zato, ker obzorje božje besede
zaobjema in se steguje onkraj Svetega pisma, je za ustrezno razumevanje potrebna stalna
navzočnost Svetega Duha, ki vodi k vsej resnici. Treba se je povezati z veljavnim
izročilom, ki je s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom nauka priznalo kanonska besedila
kot besedo, ki jo je Bog razodel svojemu ljudstvu. Drugi vatikanski koncil je zelo
jasno poudaril, da je vse, kar se nanaša na način interpretacije Svetega pisma, podvrženo
sodbi Cerkve, ki izpolnjuje od Boga naloženo poslanstvo in službo varovanja in razlaganja
Božje besede (Dei Verbum, 12).
Neločljiva povezanost med Svetim pismom
in izročilom Kot trdi koncilska konstitucija O Božjem razodetju, obstaja med
Svetim pismom in izročilom neločljiva enotnost, saj oba izvirata iz istega vira: »Sveto
izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna. Oba
namreč pritekata iz istega božjega izvira in tako rekoč oblikujeta eno samo stvar
ter se usmerjata k istemu cilju. Sveto pismo je namreč Božja beseda, v kolikor je
zapisana pod navdihom Svetega Duha; sveto izročilo pa Božjo besedo, ki sta jo Gospod
Jezus in Sveti Duh zaupala apostolom, v celoti posreduje njihovim naslednikom, da
jo ti, razsvetljeni z Duhom resnice, s svojim pridiganjem zvesto ohranjajo, izpostavljajo
in širijo. Na ta način Cerkev svojo gotovost o vsem, kar je razodeto, ne črpa samo
iz Svetega pisma. Zato je oboje treba sprejemati in častiti z enako pobožnostjo in
spoštovanjem« (Dei Verbum, 9).
Ekseget mora upoštevati
živo izročilo Cerkve Papež Frančišek je nadaljeval, da mora ekseget biti pozoren,
da zazna Božjo besedo v svetopisemskih besedilih in jih poveže z vero Cerkve. Razlaganje
Svetega pisma ne more biti samo individualno znanstveno prizadevanje, ampak se mora
vedno vzporejati, umeščati in potrjevati z živim izročilom Cerkve. »To pravilo
je odločilno za natančno določanje pravilnega in vzajemnega odnosa med eksegeti in
naukom Cerkve. Besedila, ki jih je navdihnil Bog, so zaupana skupnosti vernikov,
Kristusovi Cerkvi, da bi gojila vero in vodila življenje v ljubezni,« je zatrdil
Frančišek in dodal, da spoštovanje te globoke narave Svetega pisma pogojuje veljavnost
in učinkovitost svetopisemske hermenevtike. To vsebuje tudi nezadostnost vsake subjektivne
razlage ali preprosto omejene z neko analizo, ki pa je nezmožna vase sprejeti tisti
globlji smisel, ki je skozi stoletja oblikoval izročilo celotnega Božjega ljudstva.