Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna
himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na
velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda
sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve
trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstaj je! Resnično je vstal!'
Vsak
kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje:
srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost
Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito,
ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa
'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje,
osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po
dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro,
polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.
Toda
Marija iz Magdale je – kot drugi učenci – morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev
ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti videti
poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž,
kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je navidez propadlo upanje
vseh tistih, ki so mu zaupali. Toda ta vera ni nikoli povsem ugasnila; zlasti v srcu
Device Marije, Jezusove matere, je plamenček ostal živo prižgan tudi v temi noči.
Upanje ne more, da na tem svetu ne bi računalo s trdoto zla. Ni samo zid smrti, ki
se zoperstavlja upanju, še bolj se vanj upirajo ošiljene konice zavisti in napuha,
laži in nasilja. Jezus je šel skozi to smrtonosno zasedo, da bi nam odprl prehod v
Kraljestvo življenja. V nekem trenutku je bilo videti, kot da je Jezus premagan: tema
je vdrla na zemljo, božji molk je bil povsod, upanje pa se je zdelo prazna beseda.
In
glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Potem se Jezus prikaže Magdaleni,
drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj
je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu: 'Smrt in življenje sta
se borila v prečudnem dvoboju. Gospod življenja je umrl zdaj
kraljuje živ.'
Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo,
ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo: 'Grob Kristusa živega in
slavo sem videla Kristusa vstalega angelske priče prtič in povoje.'
Dragi
bratje in sestre! Če je Kristus vstal, v tem primeru – in samo v tem primeru se je
zgodilo nekaj resnično novega, kar spreminja položaj človeka in sveta. V tem primeru
je on, Jezus, nekdo, v katerega lahko povsem zaupamo, ne samo zaupamo v njegovo sporočilo,
ampak prav vanj, ker Vstali ne pripada preteklosti, ampak je navzoč danes,
živ. Kristus je upanje in tolažba na poseben način za krščanske skupnosti, ki so zaradi
vere še bolj preizkušane zaradi zapostavljanja in preganjanja. In navzoč je kot moč
upanja po svoji Cerkvi, blizu je, kadarkoli se človek znajde v trpljenju in krivici.