Duhovne misli Benedikta XVI. in iz Katekizma katoliške Cerkve za velikonočno vigilijo

»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15). S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo, potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju, a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor je prepričljivo njegovo oznalilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.

Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je, je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.

Zato je nujno potrebno, da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo? Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja. Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mk 9,9sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti iz srečanja s stvarnostjo.

Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je v „vstajenju Sina človekovega“ zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti.

Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.

Audio:


KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE

IZPOVEDOVANJE KRŠČANSKE VERE

VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA EDINEGA SINA BOŽJEGA

"JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL, TRETJI DAN OD MRTVIH VSTAL"

"Jezus se je spustil v najnižje pokrajine zemlje. Ta, ki se je spustil, je isti, ki se je tudi vzdignil" (Ef 4,9-10). V apostolski veroizpovedi navaja v istem členu vere Kristusov sestop v predpekel in Kristusovo vstajenje od mrtvih tretji dan, kajti v svoji pashi je Kristus dal, da je iz dna smrti vzklilo življenje:

Christus, Filius tuus,
qui, regressus ab inferis,
humano generi serenus illuxit,
et vivit et regnat in saecula saeculorom. Amen.

Kristus, tvoj Sin,
ki je po vrnitvi od mrtvih
jasno zasvetil človeškemu rodu
ter živi in kraljujej vekomaj. Amen.
(RiM, velikonočna vigilija 18: Exultet)

KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL
Nova zaveza pogosto trdi, da je Jezus "vstal od mrtvih" (Apd 3,15; Rim 8,11; 1 Kor 15,20), kar predpostavlja, da se je pred vstajenjem mudil v bivališču umrlih (prim. Heb 13,20). To je prvotni pomen, ki ga je apostolsko oznanjevanje dajalo Jezusovemu sestopu v predpekel: Jezus je okusil smrt kakor vsi ljudje in se jim je pridružil s svojo dušo v bivališču umrlih. Vendar je šel tja kot Zveličar in oznanil veselo novico duhovom, ki so bili tam zaprti (prim. 1 Pt 3,18-19).

Bivališče umrlih, kamor je šel umrli Kristus, imenuje Sveto pismo predpekel (inferi), šeol ali hades (prim. Flp 2,10; Apd 2,24; Raz 1,18; Ef 4,9), ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga (prim. Ps 6,6; 88,11-13). Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih (prim. Ps 89,49; 1 Sam 28,19; Ezk 32,17-32), kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet "v Abrahamovo naročje" (prim. Lk 16,22-26). "Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel" (RK 1, 6, 3). Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene (prim. cerkv. zbor v Rimu 745: DS 587) niti da bi uničil pekel pogubljenja (prim. DS 1011; 1077), temveč da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim (prim. 4. cerkv. zbor v Toledu 625: DS 485; Mt 27,52-53).

"Saj je bil tudi mrtvim evangelij oznanjen ..." (1 Pt 4,6). S sestopom v predpekel se je v polnosti uresničilo evangeljsko oznanilo odrešenja. To je zadnja faza Jezusovega mesijanskega poslanstva, faza, ki je v času zgoščena, v svojem dejanskem pomenu razširjenja odrešenjskega dela na vse ljudi vseh časov in vseh krajev pa brezmejno prostrana, kajti vsi rešeni so postali deležni odrešenja.

Kristus je torej šel v globočino smrti (prim. Jn 12,24; Rim 10,7; Ef 4,9), da bi "mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli" (Jn 5,25). Jezus, "začetnik življenja" (Apd 3,15), je "s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost" (Heb 2,14-15). Vstali Kristus ima poslej "ključe smrti in podzemlja" (Raz 1,18) in "v Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Flp 2,10).

Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. Zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka ... Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov ... "Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin. Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih" (starodavna homilija na veliko soboto).

TRETJI DAN JE VSTAL OD MRTVIH
"In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa" (Apd 13,32-33). Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa, ki jo je prvo krščansko občestvo verovalo in živelo kot osrednjo resnico, ki jo je izročilo predajalo naprej kot temeljno, ki so jo novozavezni spisi potrdili in se je oznanjala kot bistveni del velikonočne skrivnosti obenem s križem:

“Kristus je vstal od mrtvih,
s svojo smrtjo je premagal smrt
in mrtvim dal življenje.”
(Bizantinska liturgija, velikonočni troparij)

Audio: