Papež Frančišek med svojo prvo splošno avdienco: Živeti veliki teden – vedno izstopati
iz sebe!
VATIKAN (sreda, 27. marec 2013, RV) – Papež Frančišek je danes dopoldne imel
svojo prvo splošno avdienco. Na Trgu sv. Petra zbranim vernikom je spregovoril o velikem
tednu ter obenem napovedal, da bo po veliki noči nadaljeval s katehezami o letu vere.
»Veliki teden je čas milosti, ki nam ga Gospod podarja, da bi odprli vrata
našega srca, našega življenja, naših župnij, gibanj, združenj ter stopili naproti
drugim, postali bližnji in prinesli luč in veselje naše vere,« je povedal papež
Frančišek in poudaril: »Vedno izstopati iz sebe! In to z ljubeznijo in nežnostjo
Boga, v spoštovanju in potrpežljivosti, zavedajoč se, da mi polagamo svoje roke,
svoje noge, svoje srce, a je potem Bog tisti, ki vodi in daje rodovitnost vsakemu
našemu delovanju.«
Takšen je Bog: vedno je prvi Jezus je v
svojem zemeljskem življenju hodil po poteh Svete dežele; poklical dvanajst preprostih
oseb, da bi ostale z njim, z njim delile pot in nadaljevale njegovo poslanstvo; izbral
jih je med ljudstvom, polnim vere v Božje obljube. Govoril je vsem, brez razlikovanja,
velikim in ponižanim, mlademu bogatašu in revni vdovi, mogočnikom in slabotnim; prinesel
je usmiljenje in odpuščanje Boga; ozdravljal je, tolažil, razumel; dal je upanje;
vsem je prinesel navzočnost Boga, ki se zanima za vsakega moškega in vsako žensko,
kot to delata dobri oče in dobra mati do vsakega od svojih otrok. Bog ni čakal, da
bi šli k njemu, ampak je bil on tisti, ki se je pomaknil k nam, brez računanja, brez
mere. »Takšen je Bog: vedno je prvi, on se pomakne k nam.« Jezus je živel vsakdanjo
stvarnost najobičajnejših ljudi: ganila ga je množica, ki se je zdela kot čreda brez
pastirja; jokal je ob Martinim in Marijinim trpljenjem zaradi smrti brata Lazarja;
cestninarja je poklical za svojega učenca; doživel je tudi izdajo enega od prijateljev.
»V njem nam je Bog dal gotovost, da je z nami, sredi nas. Jezus nima hiše, kajti
njegova hiša so ljudje, smo mi; njegovo poslanstvo je vsem odpirati vrata Boga,
biti navzočnost Božje ljubezni,« je dejal papež.
Božji Sin se daruje
nam V velikem tednu živimo vrhunec te poti, tega načrta ljubezni, je nadaljeval
papež Frančišek. Jezus vstopi v Jeruzalem, da bi naredil še zadnji korak, v katerem
je povzeto njegovo celotno življenje: popolnoma se podari, ničesar ne obdrži zase,
niti življenje. Med zadnjo večerjo s svojimi prijatelji razdeli kruh in kelih ''za
nas''. »Božji Sin se daruje nam, v naše roke izroči svoje Telo in svojo Kri, da
bi bil vedno z nami, da bi bival med nami. In v vrtu oljk, tako kot med sojenjem pred
Pilatom, se ne upira, ampak se daje.« Papež je izpostavil, da Jezus to
ljubezen, ki vodi v žrtvovanje, ne živi na pasiven način. Ne skriva svojega globokega
človeškega nemira pred nasilno smrtjo, a se s popolnim zaupanjem izroči Očetu. Jezus
se je prostovoljno izročil v smrt, da bi odgovoril na ljubezen Boga Očeta, v popolni
združitvi z njegovo voljo, da bi pokazal svojo ljubezen do nas.
Živeti veliki
teden – izstopiti iz sebe Vse to po Frančiškovih besedah pomeni, da je to
tudi moja pot. Živeti veliki teden tako, da sledimo Jezusu, pomeni učiti se izstopati
iz nas samih, da bi šli v srečanje z drugimi, da bi šli proti periferijam življenja,
da bi mi prvi pristopili k svojim bratom in sestram, predvsem tistim najbolj oddaljenim,
pozabljenim, tistim, ki najbolj potrebujejo razumevanje, tolažbo in pomoč. »Velika
potreba je po tem, da prinesemo živo prisotnost usmiljenega Jezusa, bogatega v ljubezni!«
Živeti
veliki teden – vstopiti v logiko Boga »Živeti veliki teden pomeni vedno
bolj vstopati v logiko Boga, v logiko križa, ki ni najprej logika bolečine in smrti,
ampak je logika ljubezni in podaritve sebe, ki prinaša življenje,« je nadaljeval
papež Frančišek. To pomeni vstopiti v logiko evangelija. Slediti, spremljati Kristusa,
ostati z njim zahteva 'izstopiti'. Izstopiti iz samega sebe, iz utrujenega in navajenega
načina življenja vere, iz skušnjave, da bi se zaprl v lastne sheme, ki zaprejo obzorje
za ustvarjalno delovanje Boga. »Bog je izstopil iz sebe, da bi prišel med nas,
med nami je postavil svoj šotor, da bi nam prinesel Božje usmiljenje, ki rešuje in
daje upanje. Tudi mi, če ga hočemo slediti in ostati z njim, se ne smemo zadovoljiti
s tem, da ostanemo v ogradi z devetindevetdesetimi ovcami, ampak moramo izstopiti,
z njim iskati izgubljeno ovco, tisto najbolj oddaljeno. Dobro si zapomnite,«
je poudaril papež Frančišek, »izstopiti iz sebe kot Jezus, kot je Bog izstopil
iz sebe v Jezusa in kot je Jezus izstopil iz sebe za nas.«
Bog je
Oče usmiljenja Pogosto se namreč zadovoljimo s kakšno molitvijo, raztreseno
in neredno nedeljsko mašo, kakšno dobrodelno gesto, a nimamo poguma, da bi izstopili
in ponesli Jezusa. Pri tem smo nekoliko podobni sv. Petru, je nadaljeval papež. Brž
ko Jezus govori o trpljenju, smrti in vstajenju, darovanju sebe iz ljubezni do vseh,
ga apostol potegne na stran in ga graja. Jezusove besede namreč porušijo njegove načrte
in njegovo idejo o mesiji. In Jezus nameni Petru morda ene najbolj težkih evangeljskih
besed: 'Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak
na to, kar je človeško!' »Bog vedno misli z usmiljenjem, je Oče usmiljenja,«
je izpostavil papež Frančišek in dodal, naj tega nikoli ne pozabimo. Bog misli kot
oče, ki čaka na sinovo vrnitev in mu gre naproti, ga vidi, ko je še daleč; Bog misli
kot Samarijan, ki ne gre mimo nesrečnika, ne gleda z druge strani, ampak mu pomaga,
ne da bi karkoli zahteval v zameno: ne vpraša ali je jud, pogan, samarijan, bogat
ali reven, ničesar ne vpraša. Pomaga mu: takšen je tudi Bog. »Bog misli kot pastir,
ki da svoje življenje za zaščito in rešitev ovac,« je sklenil svojo prvo
katehezo papež Frančišek.