2013-03-23 10:29:45

Duhovne misli Benedikta XVI. za cvetno nedeljo


Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezareško jezero leži okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Sedaj je prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do 'ljubezni do konca' (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vprašanje, če imata pravico za to, naj odgovorita: »Gospod ga potrebuje« (Lk 19,31). Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

Današnjemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namreč navzovč motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus je uveljaval v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zaseže prevozna sredstva. Tudi to, da gre za žival, na kateri še ni nihče sedel, kaže na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejete sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmišljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajoče Jezusovo kraljestvo, ki se v občestvih lomljenja kruha, torej v občestu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Hoče, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresničijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in živi iz Božje besede in ne iz lastnih načrtov in želja. Njegova zahteva je utemeljena v pokoriščini naročilu njegovega Očeta. Njegova pot je pot znotraj Božje besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Učenci so položili na žrebe svoja oblačila in 'nanj posadili Jezusa', kakor je zapisal Luka. »Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vse čudeže, ki so jih videli. Govorili so: 'Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu'! Mir v nebesih in slava na višavah!«(Lk 19,37-38).

Beseda iz psalma 118: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu', je bila najprej del Izraelove romarske liturgije, s katero so pozdraljali romarje ob vstopu v mesto ali tempelj. Ta blagoslov so duhovniki izrekali prihajajočim romarjem in ga tako rekoč polagali nanje. Toda beseda, 'ki prihaja v Gospodovem imenu' je medtem prevzela mesijanski pomen. Da, označevala je od Boga Obljubljenega. Beseda je iz blagoslova romarjev postala hvalnica Jezusa. Zdaj častijo Jezusa, ki prihaja v imenu Gospodovem, Jezusa, ki so ga pričakovale in napovedovale vse obljube.

Benedictus (Blagoslovljen, ki prihaja), je zelo zgodaj prišel v liturgijo. Za nastajajočo Cerkev 'cvetna nedelja' ni bila preteklost. Kakor je Gospod tedaj na oslu vstopil v sveto mesto, tako ga je Cerkev videla vedno na novo prihajati v ponižni podobi kruha in vina.

Cerkev pozdravlja Gospoda v sveti evharistiji kot tistega, ki zdaj prihaja, ki je vstopil v njeno središče. Cerkev ga pozdravlja hkrati kot tistega, ki nenehno ostaja Prihajajoči in nas pelje proti svojemu prihodu. Kot romarji se mu približajmo; kot romar nam Gospod prihaja naproti in nas sprejema za svoj 'vzpon' na križ in vstajenje v naravnanosti na končni Jeruzalem, ki v občestvu z njegovim telesom že sedaj raste sredi tega sveta.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.