V ljubezni biti na prvem mestu

VATIKAN (sreda, 20. marec 2013, RV) – Papež Frančišek je za geslo svoje papeške službe izbral besede »Miserando atque eligendo« (Z usmiljenjem in izvolitvijo). Vzete so iz Homilije 21 anglosaksonskega meniha iz 7. stoletja, sv. Bede Častitljivega. Gre za njegovo razlago odlomka iz Matejevega evangelija (Mt 9 9,13), ko Jezus pokliče Levija (Mateja): Jezus se usmili cestninarja in ga pokliče k sebi, torej izbere na podlagi svojega usmiljenja. V splošnem kontekstu lahko pomen papeževega gesla razumemo takole: treba je uresničevati usmiljenje v dobro vseh, a tudi razločevati, kako ga uresničevati.

Da bi bolje razumeli pomen papeževega gesla, ga lahko povežemo z izrazom, ki ga uporablja Ignacij Antiohijski in ki ga je papež Frančišek izrekel na dan svoje izvolitve: »Cerkev v Rimu, ki je na čelu ljubezni«. Okoli leta 120 je škof Antiohije na poti v Rim, kjer bo vržen med zveri in bo umrl za Kristusa. Med potovanjem napiše pismo krščanski skupnosti v Rimu, ki jo imenuje »vredna Boga« in »vredna časti« ter še posebej: »tista, ki je na čelu ljubezni«. Izraz se je skozi zgodovino interpretiral na različne načine. Othmar Perler jo je na primer razlagal takole: »Treba je razumeti, da Cerkev v Rimu zavzema prvo mesto v tem, kar je bistveno v krščanski religiji: vera in ljubezen.«

Če pogledamo delovanje papeža Frančiška, ko je bil še nadškof Buenos Airesa, vidimo, da v središče pomena ignacijanskega izraza postavlja agape, bratsko ljubezen kot temelj življenja. To je osredotočeno na izvorne temelje krščanskega izročila in vključuje razsežnost skupnosti, ki je bistvena za aktivno uresničevanje ljubezni, in to v konkretnem pomenu besede.

Iz drugega stoletja, kmalu po Ignacijevem potovanju v Rim, izvira tudi Hermesovo besedilo z naslovom Pastir. V njem najdemo povabilo k spokornosti po krstu, namenjeno torej tistemu, ki je že kristjan in je morda zagrešil kakšno veliko napako. V povezavi s spokornostjo Hermes izpostavlja dobro uporabo bogastva, kar zanj pomeni redno dajanje tistega, ki ima vse v izobilju, tistim, ki nimajo od česa živeti. Nekoristen si, pravi Hermes bogatemu kristjanu, in samo če bi dal v obilju bratu, ki ima manj sreče od tebe, bi lahko postal koristen, tako sebi kot drugim.

Hermes to ponazori z brestom in trto: »Trta je rastlina, ki rodi sad, medtem ko je brest nerodoviten. A če se trta ne nasloni na brest, ne bo obrodila veliko, saj bo padla na zemljo. Če pa se trta opre na brest, rodi sad tako zase kot za brest.« Brest predstavlja bogatega kristjana, trta pa revnega: »Bogataš ima veliko dobrin, a je pred Bogom reven, kajti preveč se posveča svojemu bogastvu, tako da je njegova molitev h Gospodu brez osnove in popolnoma brez učinka. A ko se bogataš usmeri na revnega in mu podari to, kar potrebuje, zaupa, da mu bo to, kar nameni revnemu, Bog povrnil. Revež je namreč bogat v svoji molitvi, ki je pri Bogu zelo učinkovita. Zato bogataš brez oklevanja pomaga revnemu in ta se Bogu zahvaljuje in moli za tega, ki mu je pomagal. Bogataš je razumel pomen bogastva in je deloval v korist revnega z darovi, ki jih je prejel od Gospoda. Kdor se obnaša na ta način, ga Bog ne bo zapustil, ampak bo zapisan v knjigo živih.«

Audio: