VATIKAN (sreda, 20. marec 2013, RV) – Papež Frančišek je za geslo svoje papeške
službe izbral besede »Miserando atque eligendo« (Z usmiljenjem in izvolitvijo). Vzete
so iz Homilije 21 anglosaksonskega meniha iz 7. stoletja, sv. Bede Častitljivega.
Gre za njegovo razlago odlomka iz Matejevega evangelija (Mt 9 9,13), ko Jezus pokliče
Levija (Mateja): Jezus se usmili cestninarja in ga pokliče k sebi, torej izbere na
podlagi svojega usmiljenja. V splošnem kontekstu lahko pomen papeževega gesla razumemo
takole: treba je uresničevati usmiljenje v dobro vseh, a tudi razločevati, kako ga
uresničevati.
Da bi bolje razumeli pomen papeževega gesla, ga lahko povežemo
z izrazom, ki ga uporablja Ignacij Antiohijski in ki ga je papež Frančišek izrekel
na dan svoje izvolitve: »Cerkev v Rimu, ki je na čelu ljubezni«. Okoli leta
120 je škof Antiohije na poti v Rim, kjer bo vržen med zveri in bo umrl za Kristusa.
Med potovanjem napiše pismo krščanski skupnosti v Rimu, ki jo imenuje »vredna Boga«
in »vredna časti« ter še posebej: »tista, ki je na čelu ljubezni«. Izraz
se je skozi zgodovino interpretiral na različne načine. Othmar Perler jo je na primer
razlagal takole: »Treba je razumeti, da Cerkev v Rimu zavzema prvo mesto v tem,
kar je bistveno v krščanski religiji: vera in ljubezen.«
Če pogledamo
delovanje papeža Frančiška, ko je bil še nadškof Buenos Airesa, vidimo, da v središče
pomena ignacijanskega izraza postavlja agape, bratsko ljubezen kot temelj življenja.
To je osredotočeno na izvorne temelje krščanskega izročila in vključuje razsežnost
skupnosti, ki je bistvena za aktivno uresničevanje ljubezni, in to v konkretnem pomenu
besede.
Iz drugega stoletja, kmalu po Ignacijevem potovanju v Rim, izvira tudi
Hermesovo besedilo z naslovom Pastir. V njem najdemo povabilo k spokornosti
po krstu, namenjeno torej tistemu, ki je že kristjan in je morda zagrešil kakšno veliko
napako. V povezavi s spokornostjo Hermes izpostavlja dobro uporabo bogastva, kar zanj
pomeni redno dajanje tistega, ki ima vse v izobilju, tistim, ki nimajo od česa živeti.
Nekoristen si, pravi Hermes bogatemu kristjanu, in samo če bi dal v obilju bratu,
ki ima manj sreče od tebe, bi lahko postal koristen, tako sebi kot drugim.
Hermes
to ponazori z brestom in trto: »Trta je rastlina, ki rodi sad, medtem ko
je brest nerodoviten. A če se trta ne nasloni na brest, ne bo obrodila veliko, saj
bo padla na zemljo. Če pa se trta opre na brest, rodi sad tako zase kot za brest.«Brest predstavlja bogatega kristjana, trta pa revnega: »Bogataš ima
veliko dobrin, a je pred Bogom reven, kajti preveč se posveča svojemu bogastvu, tako
da je njegova molitev h Gospodu brez osnove in popolnoma brez učinka. A ko se bogataš
usmeri na revnega in mu podari to, kar potrebuje, zaupa, da mu bo to, kar nameni
revnemu, Bog povrnil. Revež je namreč bogat v svoji molitvi, ki je pri Bogu
zelo učinkovita. Zato bogataš brez oklevanja pomaga revnemu in ta se Bogu zahvaljuje
in moli za tega, ki mu je pomagal. Bogataš je razumel pomen bogastva in je deloval
v korist revnega z darovi, ki jih je prejel od Gospoda. Kdor se obnaša na ta
način, ga Bog ne bo zapustil, ampak bo zapisan v knjigo živih.«