Papež Frančišek: Varujmo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge, da bi varovali stvarstvo!

VATIKAN (torek, 19. marec 2013, RV) – »Zahvaljujem se Gospodu, da lahko obhajam to sveto mašo na začetku svoje petrinske službe na praznik sv. Jožefa, ženina Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve: to sovpadanje ima zelo bogat pomen. Je pa tudi god mojega častitljivega predhodnika, kateremu smo blizu z molitvijo, polno naklonjenosti in hvaležnosti.« S temi besedami je papež Frančišek začel današnjo homilijo.

Po nadaljnjih zahvalah in pozdravih se je zaustavil ob evangeljskem odlomku. Bog je Jožefu zaupal poslanstvo varuha. V prvi vrsti varuha Marije in Jezusa, vendar pa se njegovo varstvo razširja na celo Cerkev. In kako varuje Jožef, si je nato zastavil vprašanje papež Frančišek: »Z obzirnostjo, ponižnostjo, v tihoti, a s stalno prisotnostjo in popolno zvestobo, tudi kadar ne razume.« S pozornostjo in vso ljubeznijo spremlja vsak trenutek. Ob Mariji je v vedrih in težkih trenutkih življenja: med potovanjem v Betlehem, pri porodu, med begom v Egipt, pri mučnem iskanju sina, ki je ostal v templju; kasneje pa tudi v vsakdanjem življenju v Nazaretu, doma in v delavnici, kjer je Jezusa izučil poklica.

Jožef svojo poklicanost biti varuh Marije in Jezusa, Cerkve, živi v nenehni pozornosti na Boga, odprtosti za njegova znamenja, razpoložljivosti za njegov načrt. Tudi od Davida v današnjem prvem berilu Bog ne želi hiše, ki jo zgradi človek, temveč zvestobo njegovi Besedi. Tako Bog sam zgradi hišo iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. »Jožef je 'varuh', ker zna poslušati Boga, se pusti voditi njegovi volji in je prav zato tudi še bolj dojemljiv za osebe, ki so mu zaupane, zna z realizmom prebirati dogodke, je pozoren na to, kar ga obdaja, in zna sprejemati modre odločitve.« V njem vidimo, je nadaljeval papež Frančišek, kako se odgovori na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, da je središče krščanske poklicanosti Kristus: »Varujmo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge, da bi varovali stvarstvo!«

Poklicanost k varovanju pa ne zadeva samo kristjane, ampak vse. Predpostavlja varovanje celotnega stvarstva, lepote stvarstva, spoštovanje do vsakega Božjega bitja in do okolja, v katerem živimo. Gre za varovanje ljudi, ljubečo skrb do vsake osebe, zlasti otrok in starejših, tistih, ki so najšibkejši in so pogosto na obrobju naših src. Papež Frančišek je nadaljeval, da poklicanost k varovanju pomeni tudi skrbeti eden za drugega v družini in iskreno živeti prijateljstva. Navsezadnje je vsaka stvar zaupana varstvu človeka in je odgovornost, ki zadeva vse nas: »Bodite varuhi Božjih darov!« Kadar človek pozabi na to svojo odgovornost, da skrbi za stvarstvo in brate, srce otopi.

Sveti oče je zato vse na odgovornih položajih in tudi vse ljudi dobre volje še enkrat pozval: »Bodimo 'varuhi' stvarstva, Božjega načrta, zapisanega v naravi, varuhi drugega, okolja; ne dopustimo, da bi znamenja razdejanja in smrti spremljala pot tega našega sveta! A da bi 'varovali', moramo znati skrbeti tudi za nas same! Zapomnimo si, da sovraštvo, zavist, napuh umažejo življenje! Varovati pomeni torej bdeti nad našimi občutji, nad našimi srci, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: tisti, ki gradijo in tisti, ki uničujejo!« Papež Frančišek je na tem mestu opomnil, da varovanje zahteva dobroto in nežnost. Jožef se v evangelijih pojavlja kot močan, pogumen mož, delavec, a v njegovem duhu se kaže velika nežnost. Ta ni krepost slabotnih, ampak nasprotno nakazuje »moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti ljubiti. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!«.

Papež Frančišek je zatem nekaj besed namenil še poslanstvu, katerega je uradno začel z današnjo sveto mašo. Petrov naslednik ima tudi določeno oblast, je dejal. A nikoli ne smemo pozabiti, da je resnična oblast služenje. Tudi papež mora gledati na ponižno Jožefovo služenje, konkretno in polno vere. Varovati mora Božje ljudstvo in z ljubeznijo ter nežnostjo sprejemati celotno človeštvo, še zlasti pa »najrevnejše, najšibkejše in najmanjše«. Le kdor služi z ljubeznijo, zna varovati, je poudaril papež Frančišek.

Na koncu homilije, ko je vernike prosil, naj molijo zanj, je spregovoril še o drugem berilu, v katerem sveti Pavel o Abrahamu pravi, da je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju«. Sveti oče je povabil, da bi tudi mi kljub sivemu nebu videli luč upanja in da bi tudi sami dajali upanje: »Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja!« To upanje pa je utemeljeno na skali, ki je Bog.

Audio: