P. Robert Bahčič OFM na papeški univerzi sv. Antona v Rimu obranil doktorsko tezo
s področja teologije duhovnosti
RIM (nedelja, 17. marec 2013, RV) – P. Robert Bahčič OFM
je 8. marca letos na papeški univerzi sv. Antona v Rimu obranil doktorsko tezo s področja
teologije duhovnosti z naslovom Duhovna refleksija Aleksija Benigarja in teologija
v drugi polovici 20. stoletja. Roberta sem naprosil, da pride na Radio Vatikan
ter za slovenske poslušalce predstavi tematiko, ki jo je v doktorski nalogi obravnaval.
Doktorska
naloga obravnava življenje in delo frančiškana Aleksija Benigarja (1893 – 1988)
ter njegov prispevek k duhovni teologiji. Pripadal je hrvaški frančiškanski provinci
svetih bratov Cirila in Metoda, sicer pa bil slovenskega rodu. Ravno letos potekata
dve pomembni obletnici: 28. januarja je potekalo 120 let od njegovega rojstva, 1.
novembra pa bo minilo 25 let od njegovega srečanja s sestro smrtjo. Živel je torej
skoraj 96 let, od teh je 34 let preživel na Hrvaškem, vmes tudi nekaj časa v Sloveniji,
25 let je bil misijonar na Kitajskem ter 37 let v Rimu, kjer je tudi umrl. Trenutno
zanj poteka postopek za beatifikacijo.
Benigar je živel v času, ko je duhovna
teologija dobivala svoje zametke in nato tudi postala samostojna disciplina znotraj
teologije. Prizadeval si je, da bi duhovna teologija bila prava znanstvena veda, ki
raziskuje konkretno krščansko življenja človeka. Predstavil sem temeljne smernice
njegovega razglabljanja o duhovni teologiji. Na prvem mestu je razmišljanje o Sveti
Trojici, ki človeka vabi, da odgovori na njen klic, da bi tako lahko bil deležen njenega
troedinega življenja. O Bogu razmišljamo v odnosu s človekom, človeka pa opredelimo
v odnosu z Bogom. Analiza življenja Svete Trojice ter njenega razodetja ljudem po
Kristusu je prvo temeljno izhodišče, ki jo je predstavil Benigar, kar ni značilno
za druge priročnike duhovne teologije. Pomembno je tudi Benigarjevo razmišljanje in
poglabljanje v skrivnost učlovečenja, pod vidikom exinanitio oziroma kenosis, torej
o Jezusovi izpraznitvi samega sebe. Benigar veliko govori tudi o hoji za Kristusom
na poti do krščanske popolnosti. Formula za svetost je po njegovih besedah pripadati
nauku učlovečene Besede, njenim zapovedim, šele tako bomo prišli do nebeškega Očeta.
Predstavil sem tudi nekatere elemente Benigarjeve duhovne teologije: duhovne vaje,
duhovne obnove, duhovno spremljanje, evharistija, spokornost in askeza, naloge spovednika,
pomembnost evangeljskih svetov, ki jih poveže z zadnjimi postajami Jezusovega križevega
pota, torej njegova izničenja na križu ter razmišljanje o Devici Mariji.
Benigar
se ni nikoli aktivno vključil v razprave okrog novo nastajajoče discipline. Vse pa
je pozorno spremljal ter jih povezoval s svojim razmišljanjem. Njegovo stališče je
bilo, da je v teologiji potrebno poudarjati enotnost ter povezanost med različnimi
razmišljanji. Prizadeval si je, da je za študij duhovne teologije potreben znastven
pristop. Benigar je prvi, ki je svoj priročnik o odnosu med Bogom in človekom poimenoval
Duhovna teologija. Poudariti je še treba, da je Benigar kot frančiškan pri svojem
duhovnem razmišljanju ter raziskovanju dal velik poudarek tudi frančiškanski teološki
tradiciji. Njegovo duhovno razmišljanje je potrebno brati bolj v luči duhovniške službe
kot pa na ravni razpravljanja med teologi. Benigar je zelo dobro znal povezati teorijo
in prakso, kajti eno brez drugega ne gre.