P. Robert Bahčič OFM na papeški univerzi sv. Antona v Rimu obranil doktorsko tezo s področja teologije duhovnosti

RIM (nedelja, 17. marec 2013, RV) – P. Robert Bahčič OFM je 8. marca letos na papeški univerzi sv. Antona v Rimu obranil doktorsko tezo s področja teologije duhovnosti z naslovom Duhovna refleksija Aleksija Benigarja in teologija v drugi polovici 20. stoletja. Roberta sem naprosil, da pride na Radio Vatikan ter za slovenske poslušalce predstavi tematiko, ki jo je v doktorski nalogi obravnaval.

Doktorska naloga obravnava življenje in delo frančiškana Aleksija Benigarja (1893 – 1988) ter njegov prispevek k duhovni teologiji. Pripadal je hrvaški frančiškanski provinci svetih bratov Cirila in Metoda, sicer pa bil slovenskega rodu. Ravno letos potekata dve pomembni obletnici: 28. januarja je potekalo 120 let od njegovega rojstva, 1. novembra pa bo minilo 25 let od njegovega srečanja s sestro smrtjo. Živel je torej skoraj 96 let, od teh je 34 let preživel na Hrvaškem, vmes tudi nekaj časa v Sloveniji, 25 let je bil misijonar na Kitajskem ter 37 let v Rimu, kjer je tudi umrl. Trenutno zanj poteka postopek za beatifikacijo.

Benigar je živel v času, ko je duhovna teologija dobivala svoje zametke in nato tudi postala samostojna disciplina znotraj teologije. Prizadeval si je, da bi duhovna teologija bila prava znanstvena veda, ki raziskuje konkretno krščansko življenja človeka. Predstavil sem temeljne smernice njegovega razglabljanja o duhovni teologiji. Na prvem mestu je razmišljanje o Sveti Trojici, ki človeka vabi, da odgovori na njen klic, da bi tako lahko bil deležen njenega troedinega življenja. O Bogu razmišljamo v odnosu s človekom, človeka pa opredelimo v odnosu z Bogom. Analiza življenja Svete Trojice ter njenega razodetja ljudem po Kristusu je prvo temeljno izhodišče, ki jo je predstavil Benigar, kar ni značilno za druge priročnike duhovne teologije. Pomembno je tudi Benigarjevo razmišljanje in poglabljanje v skrivnost učlovečenja, pod vidikom exinanitio oziroma kenosis, torej o Jezusovi izpraznitvi samega sebe. Benigar veliko govori tudi o hoji za Kristusom na poti do krščanske popolnosti. Formula za svetost je po njegovih besedah pripadati nauku učlovečene Besede, njenim zapovedim, šele tako bomo prišli do nebeškega Očeta. Predstavil sem tudi nekatere elemente Benigarjeve duhovne teologije: duhovne vaje, duhovne obnove, duhovno spremljanje, evharistija, spokornost in askeza, naloge spovednika, pomembnost evangeljskih svetov, ki jih poveže z zadnjimi postajami Jezusovega križevega pota, torej njegova izničenja na križu ter razmišljanje o Devici Mariji.

Benigar se ni nikoli aktivno vključil v razprave okrog novo nastajajoče discipline. Vse pa je pozorno spremljal ter jih povezoval s svojim razmišljanjem. Njegovo stališče je bilo, da je v teologiji potrebno poudarjati enotnost ter povezanost med različnimi razmišljanji. Prizadeval si je, da je za študij duhovne teologije potreben znastven pristop. Benigar je prvi, ki je svoj priročnik o odnosu med Bogom in človekom poimenoval Duhovna teologija. Poudariti je še treba, da je Benigar kot frančiškan pri svojem duhovnem razmišljanju ter raziskovanju dal velik poudarek tudi frančiškanski teološki tradiciji. Njegovo duhovno razmišljanje je potrebno brati bolj v luči duhovniške službe kot pa na ravni razpravljanja med teologi. Benigar je zelo dobro znal povezati teorijo in prakso, kajti eno brez drugega ne gre.

Audio: