V evangeljskem odlomeku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema
močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji
glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki
je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se
odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki,
medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj'
(Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro
poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo,
kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi
čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh
pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek,
ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz
anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen
vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom,
spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja,
da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase,
razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako
velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract
33,5).
Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli
»začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski
učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami:
»relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in
usmiljeni« (ibid.).
Dragi bratje in sestre, ustavimo se in kontemplirajmo ta
prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje;
žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe
vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se
srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa
tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?«
(v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej
ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod
je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi
jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki
grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako«
(Io. Ev. tract. 33,6).
Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo
slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki
spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju mojzesove
postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni
najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil
tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem
se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce
njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje
v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapoval:
»Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo
božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta
moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.