Papež Frančišek med srečanjem s kardinali: Nikoli ne popustimo pesimizmu
VATIKAN (petek, 15. marec 2013, RV) – »Z vseh koncev zemlje se je dvignila
goreča in enoglasna molitev krščanskega ljudstva za novega papeža,« s temi besedami
je papež Frančišek začel svoj nagovor, ko se je danes dopoldne sestal s kardinali,
tako volivci kot nevolivci. Podoba vesele množice na Trgu sv. Petra, ko se je prvič
srečal z Božjim ljudstvom, je še vedno zapisana v njegovem spominu, je dejal in se
nato vsem zahvalil za duhovno bližino. Posebej je globoko hvaležnost izrazil kardinalom,
ki so vodili Cerkev med obdobjem 'sede vacante'.
S hvaležnostjo in naklonjenostjo
pa se je spomnil tudi svojega predhodnika Benedikta XVI. V letih svojega pontifikata
je »obogatil in okrepil Cerkev s svojim naukom, s svojo dobroto, s svojim vodstvom,
s svojo vero, s svojo ponižnostjo in svojo blagostjo – vse to bo ostala duhovna
dediščina za vse«. »Petrinska služba, živeta s popolno predanostjo, je imela
v njem modrega in ponižnega interpreta, s pogledom, vedno uprtim v Kristusa, vstalega
Kristusa, navzočega in živega v evharistiji.« Papež Frančišek je še dodal,
da je Benedikt XVI., ki se ga bomo vedno hvaležno spominjali, »globoko v naših
srcih prižgal plamen«. Ta bo še naprej gorel, saj ga bo hranila njegova molitev.
Papež
Frančišek je v nadaljevanju govora spregovoril o zadnjem obdobju življenja Cerkve.
Ta čas je člane kardinalskega zbora spodbujal občutek odgovornosti, podpirala pa jih
je velika ljubezen do Kristusa in Cerkve. Skupaj so molili in si bratsko delili občutja,
izkušnje in svoja razmišljanja. Tako sta rastla medsebojno poznavanje in vzajemna
odprtost. In to je dobro, je poudaril papež Frančišek, saj so med seboj bratje. Vzajemna
poznavanje in odprtost sta pripomogla k poslušnosti za delovanje Svetega Duha. On
je »vrhovni protagonist vsake pobude in izraza vere«. On dela razlike v Cerkvi
in jih obenem povezuje. Vendar ne v »enakost«, temveč v »harmonijo«.
Izhajajoč
iz pristne prijateljske naklonjenosti, ki povezuje kardinalski zbor, je novi Petrov
naslednik nato izrazil svojo »pripravljenost, da služi evangeliju s prenovljeno
ljubeznijo, da pomaga Cerkvi postajati vedno bolj Gospodova rodovitna trta v Kristusu
in s Kristusom«. Spodbujeni tudi z obhajanjem leta vere, naj bi si vsi skupaj,
tako pastirji kot verniki, prizadevali zvesto odgovarjati na poslanstvo, ki ostaja
isto. To je: »Prinašati Jezusa Kristusa človeku in voditi človeka k srečanju z
Jezusom Kristusom, ki je Pot, Resnica in Življenje, resnično navzoč v Cerkvi in istočasno
v vsakem človeku.« To srečanje z Njim, je nadaljeval papež Frančišek, nam pomaga
postati novi ljudje. V duhu vzbudi tisto krščansko veselje, ki ga Kristus stoterno
podari vsakomur, ki ga sprejme v svoje življenje.
»Nikoli ne popustimo pesimizmu,
tisti grenkobi, ki nam jo vsak dan ponuja hudič; ne popustimo pesimizmu in malodušju:
imamo trdno gotovost, ki jo Cerkvi s svojim mogočnim dihom podarja Sveti
Duh; pogum, da vztrajamo in tudi iščemo nove načine evangelizacije, da prinašamo evangelij
vse do skrajnih meja sveta«. Krščanska resnica je privlačna in prepričljiva,
kajti odgovarja na globoke potrebe človeškega bivanja. Oznanilo, da je Kristus edini
Zveličar celega človeka in vseh ljudi, je danes veljavno prav tako kot je bilo na
začetku krščanstva.
Papež Frančišek je na koncu izrekel še spodbudo svojim
bratom kardinalom, ki so že dosegli določeno starost. »Starost je sedež življenjske
modrosti,« je dejal. Prav ta modrost jim omogoča spoznati Jezusa, tako kot Simeonu
ali Ani v templju. To modrost življenja podarimo tudi mladim, je spodbudil papež.
Svoj govor pa je sklenil z izročitvijo svojega poslanstva in poslanstva kardinalov
v priprošnjo Marije, naše Matere in Matere Cerkve.