Kardinal Jorge Mario Bergoglio: Za pravice revnih in za kulturo življenja

VATIKAN (četrtek, 14. marec 2013, RV) – Novi papež se je kot kardinal Jorge Mario Bergoglio, ko je vodil nadškofijo mesta Buenos Aires, odločno zavzemal za pravice revnih in zapostavljenih. Zagovarjal je mnenje, da pravi krščanski duh predpostavlja ustvarjalno prizadevanje in ne pasivnega čakanja. Vera v Kristusa nas namreč zavezuje, da smo protagonisti zgodovine. In sicer s svojim življenjem, utemeljenim na resnici, pravičnosti, ljubezni in solidarnosti.

Na dan družbene pastorale leta 2005 je kardinal Bergoglio družbene, politične in verske voditelje v Argentini tako pozval, naj oblast spremenijo v služenje. Služenje, je poudaril, pomeni biti zvesti temu, kar smo, in ljubiti do skrajnosti svojih meja. Ob neki drugi priložnosti leta 2009 je Bergoglio vernike povabil, naj se tudi v težkih in neprijetnih situacijah zgledujejo pri Jezusovi drži. Iskanje družbene pravičnosti namreč nikakor ne more biti zaznamovano s sovraštvom in željo po maščevanju. Družba ne sme gledati le tistega, kar želi videti, in pri tem izbrisati obličja konkretnih oseb. Jezus pozna obličje vsakega človeka. In vemo tudi, kot je poudaril kardinal Bergoglio, da ga na poseben način lahko najdemo v revnih, bolnih in trpečih.

Leta 2009 je sedanji papež v Buenos Airesu ustanovil škofovski vikariat, ki se posebej ukvarja z revščino. Šlo je za odgovor na problem družbenega izključevanja oz. pojava ločevanja med tistimi, ki so »znotraj«, in tistimi, ki so »zunaj«, tistimi, ki imajo pravice, in tistimi, ki jih nimajo. Kardinal Bergoglio je odločitev o ustanovitvi naznanil le nekaj dni po pozivu papeža Benedikta XVI. proti sramotnim razmeram revščine v Argentini. Na dan družbene pastorale leta 2009 pa je takratni nadškof Buenos Airesa poudaril pomen dialoga v boju proti revščini. Dialog ne temelji le v poslušanju z ušesi, temveč predvsem v poslušanju s srcem. Tudi poslušanju tistih, ki hodijo po drugačni poti. Le to je način, je poudaril Bergoglio, ki lahko razlomi vezi, ki nas ločujejo.

Med romanjem mladih v Marijino svetišče Luján leta 2010, ko so v Argentini obhajali dvestoletnico neodvisnosti, je sedanji papež molil z besedami: »Mati, želimo domovino za vse, v kateri bi vsakdo našel svoje mesto. V kateri ne bi bilo odrinjenih in izkoriščanih. Da med nami ne bi raslo sovraštvo. Da ne bi bil nihče zaničevan. Da se zamere, ta grenak sadež, ki ubija, ne bi ukoreninile v naših srcih.«

Kardinal Jorge Mario Bergoglio je večkrat jasno nasprotoval tudi širjenju kulture smrti. Med drugim je odločno zatrjeval, da splav ne more nikoli biti rešitev. Pred srečanjem koordinatorjev družinske pastorale leta 2011 je dejal, da je življenje vedno dobrina, saj je znamenje Božje navzočnosti v svetu in sled njegove slave. Pomembno vlogo za širjenje kulture življenja ima družina. Ta je poklicana mladim generacijam posredovati zavest o prvenstvu biti pred imeti, osebe pred stvarmi, in jih usmerjati od ravnodušnosti proti zanimanju za druge, od zavračanja proti sprejemanju.

Ob neki drugi priložnosti prav tako leta 2011, pa je sedanji papež vernike pozval k posebni pozornosti do skrajnih trenutkov življenja, bodisi začetnih bodisi poslednjih. Opozoril je, da narod ali družina, ki pozabita skrbeti za življenje, začneta propadati in potoneta v žalost. Tako ostareli kot najmlajši so prihodnost nekega naroda. Ostareli so namreč živ spomin naše identitete in nam posredujejo modrost ter sposobnost razločevanja. Otroci, kot je poudaril kardinal Bergoglio, pa so obenem zgodovina, prihodnost in upanje države. Bog živi v mestu, pa je še en poudarek iz dosedanjega delovanja novega papeža. Leta 2011 je zbrane na kongresu na katoliški univerzi v Buenos Airesu pozval, naj se ne bojijo »iti ven«. Iti ven iz samih sebe, iti naproti drugemu, in sicer z držo bližine, s pogledom ljubezni, ki je sinonim usmiljenja, prijateljstva in velikodušnosti. Iti ven in oznanjevati v mestu mora temeljiti na srečanju, je še poudaril sedanji papež. Kajti naš Bog živi v mestu in je soudeležen v njegovem vsakdanjem življenju.

Audio: