Kardinal Jorge Mario Bergoglio: Za pravice revnih in za kulturo življenja
VATIKAN (četrtek, 14. marec 2013, RV) – Novi papež se je kot kardinal Jorge
Mario Bergoglio, ko je vodil nadškofijo mesta Buenos Aires, odločno zavzemal za pravice
revnih in zapostavljenih. Zagovarjal je mnenje, da pravi krščanski duh predpostavlja
ustvarjalno prizadevanje in ne pasivnega čakanja. Vera v Kristusa nas namreč zavezuje,
da smo protagonisti zgodovine. In sicer s svojim življenjem, utemeljenim na resnici,
pravičnosti, ljubezni in solidarnosti.
Na dan družbene pastorale leta 2005
je kardinal Bergoglio družbene, politične in verske voditelje v Argentini tako pozval,
naj oblast spremenijo v služenje. Služenje, je poudaril, pomeni biti zvesti temu,
kar smo, in ljubiti do skrajnosti svojih meja. Ob neki drugi priložnosti leta 2009
je Bergoglio vernike povabil, naj se tudi v težkih in neprijetnih situacijah zgledujejo
pri Jezusovi drži. Iskanje družbene pravičnosti namreč nikakor ne more biti zaznamovano
s sovraštvom in željo po maščevanju. Družba ne sme gledati le tistega, kar želi videti,
in pri tem izbrisati obličja konkretnih oseb. Jezus pozna obličje vsakega človeka.
In vemo tudi, kot je poudaril kardinal Bergoglio, da ga na poseben način lahko najdemo
v revnih, bolnih in trpečih.
Leta 2009 je sedanji papež v Buenos Airesu ustanovil
škofovski vikariat, ki se posebej ukvarja z revščino. Šlo je za odgovor na problem
družbenega izključevanja oz. pojava ločevanja med tistimi, ki so »znotraj«, in tistimi,
ki so »zunaj«, tistimi, ki imajo pravice, in tistimi, ki jih nimajo. Kardinal Bergoglio
je odločitev o ustanovitvi naznanil le nekaj dni po pozivu papeža Benedikta XVI. proti
sramotnim razmeram revščine v Argentini. Na dan družbene pastorale leta 2009 pa je
takratni nadškof Buenos Airesa poudaril pomen dialoga v boju proti revščini. Dialog
ne temelji le v poslušanju z ušesi, temveč predvsem v poslušanju s srcem. Tudi poslušanju
tistih, ki hodijo po drugačni poti. Le to je način, je poudaril Bergoglio, ki lahko
razlomi vezi, ki nas ločujejo.
Med romanjem mladih v Marijino svetišče Luján
leta 2010, ko so v Argentini obhajali dvestoletnico neodvisnosti, je sedanji papež
molil z besedami: »Mati, želimo domovino za vse, v kateri bi vsakdo našel svoje mesto.
V kateri ne bi bilo odrinjenih in izkoriščanih. Da med nami ne bi raslo sovraštvo.
Da ne bi bil nihče zaničevan. Da se zamere, ta grenak sadež, ki ubija, ne bi ukoreninile
v naših srcih.«
Kardinal Jorge Mario Bergoglio je večkrat jasno nasprotoval
tudi širjenju kulture smrti. Med drugim je odločno zatrjeval, da splav ne more nikoli
biti rešitev. Pred srečanjem koordinatorjev družinske pastorale leta 2011 je dejal,
da je življenje vedno dobrina, saj je znamenje Božje navzočnosti v svetu in sled njegove
slave. Pomembno vlogo za širjenje kulture življenja ima družina. Ta je poklicana mladim
generacijam posredovati zavest o prvenstvu biti pred imeti, osebe pred stvarmi, in
jih usmerjati od ravnodušnosti proti zanimanju za druge, od zavračanja proti sprejemanju.
Ob
neki drugi priložnosti prav tako leta 2011, pa je sedanji papež vernike pozval k posebni
pozornosti do skrajnih trenutkov življenja, bodisi začetnih bodisi poslednjih. Opozoril
je, da narod ali družina, ki pozabita skrbeti za življenje, začneta propadati in potoneta
v žalost. Tako ostareli kot najmlajši so prihodnost nekega naroda. Ostareli so namreč
živ spomin naše identitete in nam posredujejo modrost ter sposobnost razločevanja.
Otroci, kot je poudaril kardinal Bergoglio, pa so obenem zgodovina, prihodnost in
upanje države. Bog živi v mestu, pa je še en poudarek iz dosedanjega delovanja novega
papeža. Leta 2011 je zbrane na kongresu na katoliški univerzi v Buenos Airesu pozval,
naj se ne bojijo »iti ven«. Iti ven iz samih sebe, iti naproti drugemu, in sicer z
držo bližine, s pogledom ljubezni, ki je sinonim usmiljenja, prijateljstva in velikodušnosti.
Iti ven in oznanjevati v mestu mora temeljiti na srečanju, je še poudaril sedanji
papež. Kajti naš Bog živi v mestu in je soudeležen v njegovem vsakdanjem življenju.