Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja pričuje o nepretrganosti apostolskega nasledstva

VATIKAN (sreda, 13. marec 2013, RV) – Člani kardinalskega zbora so v tem trenutku zbrani na konklavu, da bi izvolili 266. Petrovega naslednika. O nepretrganosti apostolskega nasledstva v rimski Cerkvi nam pričuje bazilika sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu. V njej najdemo upodobitve vseh dosedanjih papežev od apostola Petra pa do Benedikta XVI. Medaljone, narejene v mozaični tehniki, spremljajo napisi z imeni in letnicami, ki opredeljujejo trajanje pontifikatov.

Rimsko baziliko sv. Pavla zunaj obzidja je leta 1823 prizadel požar, ki jo je skorajda v celoti uničil. Papeških portretov se je ohranilo le štirideset. Vemo, da so nastajali v različnih obdobjih, na željo posameznih papežev. Kasnejše verzije so bile drugačne glede na prve, pogosto so tudi vključevale predelave starejših podob. Kljub tem številnim posegom je mogoče sklepati o prvotnem sporočilu papeških upodobitev. Le-te so bile odraz teorije, ki je močno izpostavila vlogo papežev v cerkveni zgodovini. Izvira namreč iz nauka papeža Leona Velikega, ki je utrdil prvenstvo in s tem pomen rimske Cerkve. Vsi portreti so bili skorajda brez značajskih potez. Izhajali so namreč iz tipa svetega moža, razmišljujočega misleca, modreca ali klasičnega filozofa. Gre torej za upodobitve izjemnih mož, ki jih je bilo včasih celo težko identificirati, saj se med seboj niso veliko razlikovale. Njihov značaj in osebnost se nista zdela pomembna. Omenjena teorija je želela poudarjati le koncept nepretrganosti ter enotnosti Cerkve, in sicer preko rdeče niti, ki na neločljiv način povezuje Kristusa s Petrom in papeži našega časa.

Tako se v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja, čeprav je bila po požaru v celoti rekonstruirana, še danes lahko zazna prvotno misel o Cerkvi. Ta bazilika je bila namreč zasnovana na grobu apostola narodov. Prisotnost papeških portretov v njej pa opozarja, da Cerkev predstavlja neprekinjeno zaporedje svetih mož, tesno povezanih z obširnejšim božjim ljudstvom.

Z rekonstrukcijo bazilike je po požaru začel papež Leon XII., katerega pontifikat je trajal od 1823 do 1829. Novo cerkev, ki je sicer že pred tem imela za seboj dolgo zgodovino raznih predelav, je leta 1854 nato ponovno posvetil papež Pij IX. Posamezne faze stavbe je danes mogoče rekonstruirati na podlagi dokumentacije. Zgrajena je na mestu, kjer je bil pokopan apostol Pavel. In sicer sodeč po virih nedaleč od kraja njegovega mučeništva. Prva bazilika na tem mestu je bila posvečena leta 324. Zatem, zlasti v drugi polovici 4. stoletja, je lik apostola Pavla dobival vedno večji pomen. Prvotna cerkev, ki je bila manjšega obsega, je bila zato predelana. Med leti 422 in 445 je bila bazilika iz ne povsem jasnega razloga uničena. Zanjo se je ponovno zavzel papež Leon Veliki, katerega pontifikat je trajal od leta 440 do 461. Le-ta je globoko zaznamoval nadaljnji razvoj bazilike. Za njegov nauk je bilo namreč značilno povezovanje pastoralnega delovanja in zavesti o škofovskem dostojanstvu. Iz tega pa izvira tudi teorija o papežih, ki se še sedaj odraža na medaljonih v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja.

Audio: