Spovednik ostaja na vratih srca in posluša njegovo utripanje

VATIKAN (ponedeljek, 11. marec 2013, RV) – Ni lahko delo biti spovednik, poslušati vernike, poistovetiti se z njihovimi težavami, z njihovimi držami do drugih, jih voditi in jim pomagati, da se spravijo z Bogom. To je delo, se ga ni mogoče naučiti v enem dnevu. Poleg nekaterih vrlin in mnogo izkušenj zahteva dobro človeško in duhovno formacijo. V tej smeri morajo biti usposobljeni tudi vatikanski spovedniki, ki vsak dan spovedujejo v baziliki sv. Petra, kot je v intervjuju za vatikanski časopis L'Osservatore Romano povedal minorit Rocco Rizzo, rektor Kolegija vatikanskih spovednikov. Skupnost vatikanskih spovednikov šteje štirinajst duhovnikov minoritov. Gre za mednarodno skupnost, saj spovedniki prihajajo iz desetih različnih držav: dva iz Italije, štirje iz Poljske in po eden iz Španije, Brazilije, Malte, Irske, Tajvana, Romunije, Hrvaške in Nemčije. Izbere jih generalni minister minoritov. Kolegij je sicer podrejen Apostolski penitenciariji, kar se tiče poslanstva zakramenta sprave, ter pod neposredno pristojnostjo generalnega ministra, kar se tiče bratskega življenja v skupnosti, kot je pojasnil p. Rizzo.

V Petrovi baziliki dnevno od 150 do 200 spovedi
V tem postnem času pride k spovedi v vatikansko baziliko od 150 do 200 vernikov na dan, je zatrdil p. Rizzo. Gre za osebe vseh starostnih skupin in stanov, prihajajo iz vseh koncev sveta. Od duhovnikov, semeniščnikov, redovnic do vernikov laikov ter tudi tistih, ki iščejo resnico in smisel svojega življenja. Številni pridejo s težavami glede družine, dela, življenjskega načina. Včasih pridejo tudi verniki drugih religij: judje, muslimani, budisti, hindujci, tudi ateisti ali agnostiki, ki iščejo morda le pogovor o temah kot so življenje, smrt, onstranstvo, mir.

Spovednik živi zase, ampak za druge
In kakšne lastnosti mora imeti duhovnik, ki spoveduje v Petrovi baziliki? Ne obstaja neka posebna lastnost, je dejal p. Rizzo. Potrebno pa je, da je spovednik pripravljen nameniti svoj čas in pozornost temu poslanstvu, zato tudi ne sme imeti nekih drugih nalog, ki bi ga odvračale od službe ali vplivale na njegovo delo. Ne sme misliti nase, ampak na druge. Ne sme živeti zase, ampak za druge. Nujno je, da je bogat v dobroti, poslušanju, vedrini, potrpežljivosti. Kot piše v uvodu v obred spovedi: Pri sprejemanju skesanega grešnika in vodenju k luči resnice, spovednik opravlja očetovsko nalogo, kajti ljudem razodeva srce Očeta, in pooseblja podobo Kristusa, dobrega Pastirja. Potrebno je tudi, je nadaljeval p. Rizzo, da dobro pozna moralno teologijo in kanonsko pravo ter da poleg svojega maternega jezika dobro pozna tudi druge jezike, v katerih spoveduje.

Spovednik ostaja na vratih srca
Na vprašanje, ali se spovednik lahko znajde v zagati pred določenim spovedancem zaradi psiholoških, družbenih, kulturni ali teoloških razlogov, je p. Rizzo odgovoril, da so spovedniki poklicani opraviti svoj del naloge, to je poslušati, razumeti, usmeriti, voditi, odpustiti. Vse ostale znanosti služijo samo za izboljšanje njihove vloge voditelja. Vztrajati je treba predvsem pri bistvenem. Spovednik je namreč delivec usmiljenja in odpuščanja. Samo Bog vidi v notranjost človekovega srca. Spovednik pa ostaja na vratih srca. Sliši utripanje in poskuša ugotoviti, ali je srce skesanega vernika zdravo. Včasih se sicer nekateri duhovniki postavijo na mesto psihologa ali sociologa. Vendar pa spovednik vodi dušo k Bogu in samo Bog lahko pokaže pravo pot, ki vodi k njemu.

Pomen trajne formacije
P. Rizzo je izpostavil, da mora spovednik zelo skrbeti za svojo trajno formacijo. To je njegova dolžnost, ki izhaja iz njegove duhovniške identitete in velike naloge, ki jo predstavlja njegovo poslanstvo spovedovanja. Zato Apostolska penitenciarija vsako leto v postnem času pripravlja poseben tečaj za mlade duhovnike, ki je odprt tudi za stalne spovednike v štirih papeških bazilikah. Pripravljajo tudi mesečna študijska srečanja o aktualnih tematikah, ki jih vodijo priznani predavatelji papeških univerz.

Spovednik pred izzivi današnje družbe
Spovednik mora pred novimi kulturnimi in moralnimi izzivi postmoderne družbe znati povezati neomajnost in usmiljenje. Kot je dejal Janez Pavel II., se spovednik zaveda dragocenega daru milosti, ki je položen v njegove roke, in mora vernike sprejeti z ljubeznijo in skrbno pozornostjo, ne pa z zadržano in hladno držo. Obenem mora z ljubeznijo in pravičnostjo sporočati pristen nauk Cerkve, brez ideoloških potez in brez samovoljnega popuščanja. Trdni v tem nauku si spovedniki prizadevajo opraviti svoj del naloge: svetujejo, razsvetljujejo, usmerjajo, molijo in Bogu izročajo svojo sedanjost in svojo prihodnost. Najpomembnejše delo pa v globini opravlja dobri Bog, ki nikoli nikogar ne zapusti, je še zatrdil p. Rizzo.

Audio: