Na četrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o očetu in dveh sinovih, bolj znan kot
prilika o 'izgubljenem sinu' (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja
vrhunec duhovnosti ter literature vseh časov. Dejansko, kaj bi bila naša kultura,
umetnost, še več, kaj bi bila naša civilizacija, brez razodetja Boga Očeta, ki je
poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo,
nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da
nam spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obličje, oziroma še bolje, njegovo
srce. Potem ko nam je Jezus spregovoril o usmiljenem Očetu, ni več tako kot je bilo,
saj namreč poznamo Boga. On je naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne ter
nam dal vest, ki trpi, če se izgubimo in praznuje, ko se vrnemo.
»Ko
Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki iščeizgubljeno ovco,
o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame,
potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja« (CD
112). Resnično, pastir, ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki sprejme nase s
križem celotno grešno človeštvo z namenom, da bi ga odrešel. Izgubljeni sin je mladenič,
ki je od očeta dosegel dediščino in »odpotoval v daljno deželo, kjer je z razuzdanim
življenjem zapravil svoje premoženje« (Lk 15,13). Ko ga je zajela revšina, je
bil prisiljen delati kot suženj in sprejeti to, da je jedel hrano namenjeno živalim.
»Tedaj je šel vase« (v. 17), pravi evangelij. »Besede, ki jih je pripravil
za vrnitev, nam omogočijo spoznati pomembnost notranjega romanja, ki ga uresničuje...
vrne se 'domov', k sebi, k očetu« (Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta,
str. 216-207). »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo
in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od
svojih najemnikov« (vv. 18-19). Sveti Avguštin je zapisal: »Beseda sama je,
ki ti vpije, da se vrneš« (Izpovedi IV, 11). »In vstal je ter šel k očetu.
Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in
poljubil« (v. 20) in poln veselja naročil gostijo. V priliki o sinu, ki se
vrne 'domov', opazimo, da ko se pojavi starejši sin in sicer ogorčen zaradi
prazničnega sprejema namenjenega bratu, je ponovno oče, ki mu gre naproti ter ga prosi:
»Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (v. 31). Samo vera
lahko spremeni sebičnost v veselje ter vzpostavi prave odnose z bližnjim ter z Bogom.
»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev
in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden« (v. 35).
V teh zgoraj
opisanih obdobjih lahko razberemo trenutke poti človeka v odnosu z Bogom. Lahko je
obdobje, ki je kot otroštvo; religija, ki jo vodi potreba in odvisnost. Ko človek
odrašča in se osamosvaja, se hoče osvoboditi te podrejenosti ter postati svoboden,
odrasel, sposoben sam sebe kontrolirati ter se samostojno odločati, misleč pri tem
tudi, da ne potrebuje Boga. To je torej zelo kočljivo obdobje, ki lahko tudi pripelje
do ateizma. Vendar pa ateizem zelo pogosto skriva v sebi potrebo po odkritju resničnega
Božjega obličja. Na našo srečo, se Bog nikoli ne odpove svoji zvestobi. Tudi ko se
mi odaljimo ter se izgubimo, hodi v svoji ljubezni za nami, odpušča naše napake ter
nas v naši notranjosti po vesti kliče in vabi nazaj k sebi. V današnji priliki je
obnašanje sinov popolnoma si nasprotno. Mlajši oddide ter vedno globlje zabrede, medtem
ko starejši ostane doma, a tudi on še nima zrelega odnosa do Očeta, saj takrat, ko
se brat vrne, ni srečen, kot je oče, še več, se razjezi in se noče vrniti domov. Dva
sina predstavljata dva nezrela načina odnosov do Boga; uporništvo in otroško ubogljivost.
Obe ti obliki lahko prerastemo preko izkušnje usmiljenja. Samo, ko okusimo odpuščanje
in spoznamo, da smo brezpogojno ljubljeni z ljubeznijo, ki presega našo bedo, pa tudi
našo pravičnost, lahko končno vstopimo v resničen sinovski ter svoboden odnos z Bogom.
Dragi
prijatelji, premišljujmo to priliko. Glejmo se v obeh sinovih, predvsem pa se zarimo
v Očetovo srce. Vrzimo se v njegovo naročje ter pustimo, da nas prenovi njegova usmiljena
ljubezen. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija, Mati usmiljenja.