Volitve Petrovega naslednika v prvih stoletjih življenja Cerkve
VATIKAN (petek, 8. marec 2013, RV) – Izvolitev Petrovega naslednika je danes
izključna naloga kardinalskega zbora. Tako je že vse od leta 1059. Do takrat, v prvih
stoletjih življenja Cerkve, pa je bilo drugače.
V Apostolskih delih beremo:
»Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha
in modrosti, in določili jih bomo za to službo!« (Apd 6,3) Tako se je že ob samem
rojstvu Cerkve začela tradicija izbiranja škofov. Njihova izvolitev pa je zadevala
skupnost vernikov, krajevni kler in sosednje škofe. Rim pri tem ni bil izjema in tako
je bil tudi papež, rimski škof, več kot tisoč let voljen na tak način. Težko je natančno
sklepati, kakšen je bil delež vloge vernikov, klera in škofov. Najverjetneje so verniki
izrazili svoje želje in dali predloge, člani klera so preučili kandidate, škofje pa
so izvolili in izbranca posvetili.
Približno do začetka 4. stoletja izvolitev
papeža, ki je predvidevala enoglasnost, ni doživljala večjih ovir. Število vernikov
je bilo še majhno in Cerkev je bila stalno v nevarnosti. Stvari so se spremenile,
ko se je krščanstvo lahko začelo svobodno širiti in je Cerkev dobivala vse večji ugled
in vpliv. Takrat je večji postal tudi pomen papeževe službe znotraj krščanske in tedanje
javne skupnosti. Ker je manjkala jasna in natančna opredelitev posameznih pristojnosti
pri volitvah, je začelo prihajati do zlorab. Med predhodnimi zasedanji je prihajalo
do sporov in nasprotovanj, ki so onemogočali normalen potek izvolitve. Od 4. do 11.
stoletja je zaskrbljujoče naraščal tudi vpliv posvetne oblasti. Pojavljal se je v
različnih oblikah: od potrditve izvoljenega, dejanskega imenovanja papeža do pritiskanja
na volivce.
Situacija je sčasoma postala nevzdržna. Nujna je bila globoka reforma,
ki bi Cerkvi povrnila nalogo izbiranja svojih škofov. Glavni protagonist te reforme
je postal predvsem Gregor VII., sprva kot svetovalec in kasneje kot papež. Leta 1059,
v času pontifikata Nikolaja II., je bila tako objavljena bula In nomine Domini.
Dokument je temeljito spremenil postopek izbire Petrovega naslednika. Izvolitev papeža
je sedaj postala izključna naloga škofov kardinalov. Kadar zaradi nemirov le-to ni
bilo mogoče v Rimu, so imeli kardinali pravico zbrati se za volitve tudi kjerkoli
drugod. Bula je obenem določala, da službe in dostojanstva papeža ne opredeljujeta
posvetitev ali ustoličenje, temveč izvolitev. Z bulo Nikolaja II. se je tako začelo
novo obdobje zgodovine volitev Petrovega naslednika. Razkoli zaradi tako imenovanih
antipapežev so bili vedno redkejši. Reforma, ki jo je spodbudil Gregor VII., je svoj
vrhunec doživela leta 1179. Takrat je Aleksander III. objavil konstitucijo Licet
de vitanda. S tem dokumentom je bilo dokončno določeno, da o novem papežu odločajo
zgolj kardinali; da so glasovi kardinalov treh redov (škofovskega, duhovniškega in
diakonskega) enakovredni; in da je za izvolitev potrebna večina, ki ustreza dvem tretjinam.
Na podlagi te konstitucije se je kasneje oblikoval enoten in specifičen organizem,
ki se danes imenuje kardinalski zbor in ki mu še sedaj pripada naloga izvoliti novega
papeža.