Osem let papeževanja Benedikta XVI.: Okrožnice o ljubezni, upanju in resnici

»Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,16). S temi besedami iz Prvega Janezovega pisma papež Benedikt XVI. začne svojo prvo okrožnico Bog je ljubezen (Deus caritas est). Izšla je v letu papeževe izvolitve, na božič, 25. decembra 2005. Čez dve leti, 30. novembra 2007, izide papeževa druga okrožnica z naslovom Rešeni v upanju (Spe salvi). Tretjo in zadnjo okrožnico papež Benedikt XVI. izda 29. junija 2009; da ji naslov Ljubezen v resnici (Caritas in veritate).

Bog je ljubezen – Deus caritas est
V svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen, papež Benedikt XVI. spegovori »o ljubezni, s katero nas Bog obdarja, mi pa jo moramo posredovati drugim«. Papež dokument razdeli na dva dela in v uvodu takole zapiše: »Prvi bo imel bolj abstrakto teoretični značaj, ker nameravam s tem – ob začetku svoje papeške službe – pojasniti nekatere bistvene vidike te ljubezni, ki jo Bog podarja človeku skrivnostno in popolnoma zastonjsko. Hkrati bi rad pokazal na notranjo povezavo med Božjo ljubeznijo in resničnostjo človeške ljubezni. Drugi del bo bolj konkretnega značaja, ker naj bi obravnaval izpolnjevanje zapovedi ljubezni do bližnjega v cerkvenem občestvu.«

Benedikt XVI. se je v mnogih govorih, pridigah in katehezah pogostokrat vračal k svojim okrožnicam. V eni od katehez med splošno avdienco (7. november 2012) je govoril o hrepenenju po Bogu, ki je zapisano v človeško srce, in o Bogu, ki ne neha pritegovati človeka k sebi (Prim. KKC 27). Pri tem je spomnil na okrožnivo Bog je ljubezen: »V svoji prvi okrožnici Deus caritas est sem želel analizirati, kako se ta dinamizem realizira v izkušnji človeške ljubezni, izkušnji, ki je v našem času najlažje razumljena kot trenutek ekstaze, izhod iz sebe, kot kraj, kjer se človek zazna kot bitje z željo, ki ga presega. Preko ljubezni moški in ženska, zahvaljujoč drug drugemu, na nov način izkusita veličino in lepoto življenja in realnega. Če to, kar doživljam, ni le navadna utvara, če drugemu zares želim dobro, kar je tudi pot do dobrega zame, moram torej biti pripravljen, da se razsrediščim, da sem drugemu na razpolago, vse do odpovedi samemu sebi. Odgovor na vprašanje o smislu izkušnje ljubezni gre torej preko očiščevanja in ozravljenja hotenja, kar je zahteva tistega dobrega, ki ga želim drugemu. Začetna ekstaza tako postane romanje, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k osvoboditvi jaza v darovanju sebe in ravno tako k odkritju sebe, še več, k odkritju Boga.«

Rešeni v upanju – Spe salvi
Druga okrožnica Benedikta XVI. je bila namenjena krščanskemu upanju. Izšla je tik pred adventom 2007. Papež je o njej tudi spregovoril med opoldanskim nagovorom na prvo adventno nedeljo (2. decembra 2007): »Naslov ima Spe salvi, zato ker se začne z besedami sv. Pavla: Spe salvi facti sumus – V upanju smo bili rešeni (Rm 8,24).« Kot je zatrdil papež, je beseda upanje tesno povezana z besedo vera. »Je dar, ki spremeni življenje tistega, ki ga sprejme, kot to kažejo izkušnje mnogih svetnikov in svetnic. V čem je to upanje, tako veliko in tako zanesljivo, da lahko rečemo, da imamo v njem odrešenje? Gre za spoznanje Boga, za odkritje njegovega dobrega in usmiljenjega očetovskega srca. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem razodel svoje obličje, obličje Boga, tako zelo velikega v ljubezni, da nam je dal neuničljivo upanje, ki ga niti smrt ne more načeti, kajti življenje tistega, ki se izroči Očetu, sloni na večnem blagru.«

Ljubezen v resnici – Caritas in veritate
»Ljubezen v resnici, o kateri je s svojim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem pričeval Jezus Kristus, je poglavitna gonilna sila za dosego resničnega napredka vsakega človeka in vsega človeštva.« Te besede Benedikt XVI. postavi na začetek svoje tretje in zadnje okrožnice Ljubezen v resnici (Caritas in veritate). Dokumentu nameni celotno katehezo pri slošni avdienci v sredo, 8. julija 2009, kmalu po njegovem izzidu. Takole zatrdi: »Ljubezen v resnici je torej poglavitna gonilna sila za dosego resničnega napredka vsakega človeka in vsega človeštva. Zato se okoli načela 'caritas in veritate ' vrti celotni družbeni nauk Cerkve. Samo z ljubeznijo, razsvetljeno z razumom in vero, je mogoče slediti razvojnim ciljem,« je zatrdil papež in dodal, da okrožnica postavlja v ospredje dva temeljna kriterija: pravičnost in skupno dobro. Dokument tudi poglablja premislek Cerkve o družbenih tematikah, ki so ključnega pomena za človeštvo našega stoletja. Prav tako obravnava pomembna načela, ki so nenadomestljiva za izgradnjo človeškega razvoja v prihodnjih letih: »Med temi je na prvem mestu pozornost do človeškega življenja, ki se smatra za središče vsakega prave napredka; spoštvanje pravice do verske svobode, ki je vedno tesno povezana z človeškim razvojem; in zavnitev prometejskega pogleda na človeško bitje, ki ga smatra kot absolutnega ustvarjalca lastne usode.«
Sklenimo s papeževimi besedami iz uvoda okrožnice Caritas in veritate: »Ljubezen – caritas – je edinstvena moč, ki ljudi priganja, da si pogumno in velikodušno prizadevajo za pravičnost in mir. Je moč, ki izvira iz Boga, večne ljubezni in popolne resnice.«

Audio: