Osem let papeževanja Benedikta XVI.

»Annuntio vobis, gaudium magnum, habemus Papam! Naznanjam vam veliko veselje, imamo papeža!« Tako je 19. aprila 2005, bil je torek, kardinal protodijakon Jorge Arturo Medina Estévez Cerkvi in svetu naznanil novega 264. Petrovega naslednika. To je Joseph Ratzinger, ki si je izbral ime Benedikt XVI. Preden je z osrednjega balkona Petrove bazilike podelil svoj prvi blagoslov Urbi et orbi (Mestu in svetu) je množico, ki je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra tudi nagovoril: »Dragi bratje in drage sestre! Po velikem papežu Janezu Pavlu II., so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu.«

Nepričakovana napoved Benedikta XVI., ki jo je v latinščini izrekel 11. februarja 2013 kardinalskemu zboru, zbranemu na konzistoriju, je presunila Cerkev in svet. Papež Benedikt XVI. se odpoveduje pontifikatu. »S tem, da se dobro zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki so mi jo kardinali zaupali 19. aprila 2005; od 28. februarja 2013 od 20. ure naprej bo sedež v Rimu, sedež sv. Petra, izpraznjen in bodo morali tisti, ki so za to pristojni, sklicati konklave za izvolitev novega papeža.«

Glavna skrb: Oznanjati Kristusovo prisotnost
Benedikt XVI. bo petrinsko službo končal po 7 letih, 10 mesecih in 9 dneh. Smernice svojega pontifikata je nakazal že v govoru, ki ga je kot papež imel ob sklepu konklava v Sikstinski kapeli, 20. aprila 2005. V letih, ki so sledila, jih je razširjal, poglabljal in utrjeval. V tem prvem govoru je pokazal na svojo glavno skrb: »Oznanjati vsemu svetu živo Kristusovo prisotnost« (20. april 2005). »Današnja Cerkev mora v sebi poživiti zavest o nalogi, ki je: ponovno predložiti svetu glas Kristusa, ki je rekel: ''Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, ampak bo imel luč življenja.'' Ko novi papež začenja svoje služenje, vem da je njegova naloga, da se bo pred današnjimi možmi in ženami svetila Kristusova luč: ne papeževa luč, ampak Kristusova.«

Papeževo očetovsko spodbujanje in usmerjanje na pot pristne hoje za Kristusom je navzoče v večini njegovih govorov in pridig, izrečenih med številnimi srečanji, mašami in avdiencami. Povabilo v oseben odnos z Bogom, ki je dobri in ljubeči Oče, se neprestano ponavlja predvsem med katehezami pri splošnih avdiencah ob sredah in opoldanskimi nagovori ob nedeljah. Vse z namenom, da bi v človeku današnjega časa svetila Kristusova luč.

V središču je evharistija
Benedikt XVI. je bil izvoljen v času, ko je vesoljna Cerkev obhajala leto evharistije, kar je papež razumel kot pomenljivo znamenje. O evharistiji spregovori tudi v svojem prvem govoru v Sikstinski kapeli ter na to veliko skrivnost naveže tudi ostale drže, ki so nenadomestljive v življenju vsakega vernika: občestvenost, oznanjevanje, pričevanje evangelija in ljubezen do vseh, posebej do ubogih. »Nemogoče je, da ne bi bila evharistija, srce krščanskega življenja in izvir evangelizacijskega poslanstva Cerkve, stalno središče in vir petrinske službe, ki mi je zaupana. Po evharistiji je stalno navzoč vstali Kristus, ki se nam nenehno daruje, ko nas kliče k udeležbi pri mizi svojega telesa in svoje krvi. Iz polne občestvenosti z njim more izvirati vsaka druga prvina življenja Cerkve, najprej občestvenest med vsemi verniki, prizadevanje za oznanjevanje in pričevanje evangelija ter žar ljubezni do vseh, posebej do ubogih in malih.«

V to smer Benedikt XVI. zastavi tudi svoje prizadevanje: »Zato ob začetku svojega služenja v rimski Cerkvi, ki jo je Peter orosil s svojo krvjo, sedanji njegov namestnik s polno vednostjo prevzema kot prvenstveno prizadevanje, da bo brez varčevanja z močmi delal za obnovo polne in vidne edinosti vseh Kristusovih učencev. To je njegova želja, to je njegova neogibna dolžnost. Zaveda se, da za to niso dovolj izrazi dobrih namenov. Potrebna so konkretna dejanja, ki bi segla v duše in ganila vest, spodbujajoč vsakega k tistemu notranjemu spreobrnjenju, ki je predpostavka vsakega napredka na poti ekumenizma.«

Edinost in mir za celotno človeško družino
Prispevek papeža Benedikta XVI. k ekumenskemu in medverskemu dialogu je bil zares velik. Spomnimo samo na številna srečanja s predstavniki drugih krščanskih cerkva in cerkvenih skupnosti ter predstavniki drugih religij. To prizadevanje se je usmerilo še širše, tudi na dialog z neverujočimi, na mirno in dobro sobivanje z vsemi ljudmi na svetu, zavedajoč se, da smo vsi Božji otroci, ustvarjeni po Božji podobi. Tako je dejal papež: »Boga prosim edinosti in miru za človeško družino in razglašam pripravljenost vseh katoličanov za sodelovanje za pristen družbeni razvoj, ki bo spoštoval dostojanstvo vsakega človeškega bitja.«

Mladi, prihodnost in upanje Cerkve ter človeštva
Pri tem je izpostavil zlasti mlade, s katerimi se je na poseben načil srečal na treh svetovnih dnevih mladih v Kölnu, Sydneyu in Madridu: »Dragi mladi, prihodnost in upanje Cerkve ter človeštva! Z vami bom nadaljeval dialog, prisluhnil vašim pričakovanjem z namenom, da bi vam pomagal vedno globlje srečevati živega Kristusa, ki je večno mlad.«

Gospod nam bo pomagal
Vrnimo se še enkrat k prvim besedam Benedikta XVI., izrečenim z balkona Petrove bazilike, 19. aprila 2005: »V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, pojdimo naprej. Gospod nam bo pomagal.« Gotovost v Gospodovo bližino, njegovo vodstvo in pomoč, je v Benediktu XVI. ostala trdna vseh osem let. Živo jo ohranja tudi sedaj. Dva dni zatem, ko je napovedal svoj odstop s Petrovega sedeža, je vernikom pri splošni avdienci, v sredo, 13. februarja 2013, ponovno zagotovil: »Gospod nas bo vodil!«

Audio: