Papež molil lectio divina s semeniščniki rimske škofije

VATIKAN (sobota, 9. februar 2013, RV) – »Cerkev je Božje drevo, ki živi večno ter v sebi nosi večnost in resnično dediščino: večno življenje.« To je le eden od poudarkov papeža Benedikta XVI., ki jih je postavil v ospredje med včerajšnjo molitvijo lectio divina v semenišču rimske škofije. Včeraj zvečer je namreč sveti oče obiskal papeško rimsko veliko semenišče, kjer je z okoli 190. semeniščniki molil ob Prvem Petrovem pismu. Spregovoril je brez pisne podlage, rekoč da apostol Peter pisma ne piše sam, kot izoliran posameznik, ampak ga piše s pomočjo Cerkve; Peter na koncu pisma sam pravi, da ga je napisal po Silvanu. »Peter ne govori kot posameznik, ampak kot ex persona ecclesiae, kot človek Cerkve; govori kot oseba s svojo osebno odgovornostjo, ampak tudi kot oseba, ki govori v imenu Cerkve,« je pojasnil papež.

Spregovoril je tudi o tistih, ki jim je Petrovo pismo namenjeno. To so vsi krščeni, ki jih apostol imenuje ''izvoljeni, ki so razkropljeni tujci'', s čimer se po papeževih besedah znajdemo pred paradoksom: biti izvoljeni, a obenem tujci in razkropljeni. Biti izvoljen pomeni, da nas je Bog poznal že od vedno. »Še pred mojim rojstvom, pred spočetjem, me je Bog hotel kot kristjana, kot katoličana, želel me je kot duhovnika. Bog je mislil name; iskal me je med milijoni osebami, med mnogimi je videl mene in me je izbral. Ne zaradi mojih zaslug, ki jih ni, ampak zaradi svoje dobrote je želel, da sem nosilec njegove izvolitve, ki je vedno tudi poslanstvo, predvsem poslanstvo in odgovornost do drugih.« Po papeževih besedah je to vir hvaležnosti in veselja, kajti Bog mi je poklonil to milost in lepoto, da lahko v polnosti spoznam resnico Boga in veselje njegove ljubezni.

Kot kristjani smo razkropljeni in smo tujci, je nadaljeval Benedikt XVI. To velja tudi za današnji čas, ko so kristjani najbolj preganjana skupina na svetu zaradi svojega neprilagajanja, nasprotovanja tendencam egoizma in materializma. Kristjani so tujci na delovnih mestih, kjer so kot manjšina deležni tujosti, čudenja nad tem, da danes nekdo še vedno lahko veruje in tako živi. »To je del našega življenja, je način, kako biti s Kristusom Križanim. Biti tujec pomeni, da ne živimo tako kot živijo vsi, ampak živimo ali si vsaj prizadevamo živeti v skladu z Jezusovo Besedo, zelo drugače od tistega, kar nam govorijo drugi.«

Benedikt XVI. je ob koncu izpostavil še tri besede, ki jih najdemo na začetku Prvega Petrovega pisma: ''prerojeni'', ''dediščina'', ''varovani po veri''. To, da smo prerojeni, po papeževih besedah ni povezano samo z mojo voljo in mojo idejo, ko vidim neko skupino, ki mi je všeč in postanem njen član. Prerojen se ne nanaša samo na področje volje, mišljenja, ampak na področje biti. Da sem prerojen pomeni, da nastanem kot kristjan, kar je predvsem pasivno stanje. Jaz se lahko naredim za kristjana, a prerodi, ponovno naredi me lahko samo Gospod v globini moje biti. Jaz lahko vstopim v ta proces prerojevanja, se pustim spremeniti, preroditi. Pustiti se preroditi pa pomeni tudi to, da vstopim v novo družino, ki jo sestavljajo Bog, moj Oče, Cerkev, moja Mati, in ostali kristjani, ki so moji bratje in sestre. Glede dediščine je papež zatrdil, da gre za stvar prihodnosti: kristjani namreč imamo prihodnost, ki je Bog. »Kot kristjani vemo, da imamo prihodnost in da drevo Cerkve ni umirajoče drevo, ampak je drevo, ki raste vedno znova.« Ne smemo se pustiti zavesti tistim, ki govorijo o koncu Cerkve, je opozoril papež. »Cerkev se vedno prenavlja in se vedno prerodi. Prihodnost je naša. Prihodnost je zares v Bogu: to je velika gotovost našega življenja in vir resničnega optimizma.« Sklenil je z nekaj mislimi o veri, ki je varuhinja življenja: varuje nas, nam pomaga, nas vodi in daje zaščito. »To je vera: z rokami vere, s srcem se dotakniti Kristusa in tako vstopiti v moč njegovega življenja, v Gospodovo moč, ki ozdravlja.«

Audio: