Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za god svete Jožefine Bakhita
Papež Benedikt XVI. je v Okrožnici Rešeni v upanjusveti Jožefini Bakhiti,
ki je umrla 8. februarja 1947 in jo je blaženi Janez Pavel II. 17 maja 1992 razglasil
za svetnico, posvetil celo tretje poglavje in nam jo tako dal za zgled upanja.
A
zdaj se vsiljuje vprašanje: v čem obstaja to upanje, ki je kot upanje »odrešenje«?
No, jedro odgovora je nakazano v mestu iz Pisma Efežanom: Efežani so bili pred
srečanjem s Kristusom brez upanja, ker so bili »brez Boga na svetu«. Spoznati
Boga, resničnega Boga, pomeni sprejeti upanje. Mi, ki že od nekdaj živimo s krščanskim
pojmom Boga in smo v odnosu do njega že kar otopeli, komaj še dojemamo, kaj pomeni
imeti upanje, ki izhaja iz resničnega srečanja s tem Bogom.
Primer svetnice
našega časa utegne nekoliko ponazoriti, kaj pomeni, če človek prvič in resnično sreča
tega Boga. Mislim na Afričanko Jožefino Bakhita, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil
za svetnico. Bila je rojena nekako – natančnega datuma ni poznala – leta 1869 v Darfurju
v Sudanu. Pri devetih letih so jo trgovci s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat
prodali na sudanskih trgih s sužnji. Nazadnje je kot sužnja služila materi in soprogi
nekega generala. Tu so jo vsak dan do krvi prebičali, od česar ji je za vse življenje
ostalo 144 brazgotin. Leta 1882 jo je končno kupil neki italijanski trgovec za italijanskega
konzula Callista Legnanija, ki se je zaradi prodiranja mahdistov vrnil v Italijo.
Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je
bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v
beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa
Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali
ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja
»Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota
sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več,
da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim
so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval.
Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na
»Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo
majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem
dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako
je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena«. Zdaj ni
bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga.
Bakhita je razumela, kar je povedal
Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga
– brez upanja zato, ker so bili brez Boga. Zato se je branila, ko so jo hoteli spet
poslati v Sudan. Ni bila pripravljena, da bi jo še enkrat ločili od njenega »Gospoda,
Parona«. Dne 9. januarja 1890 je bila po rokah beneškega patriarha krščena in
birmana ter je prejela prvo sveto obhajilo. Dne 8. decembra 1896 je v Veroni naredila
zaobljube pri sestrah iz Canosse. Odtlej je – poleg svojih opravil v zakristiji in
v samostanski vratarnici – skušala predvsem na različnih potovanjih po Italiji spodbujati
k misijonski dejavnosti: osvoboditev, ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v
Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej; ta osvoboditev mora biti podarjena tudi
drugim, kolikor mogoče mnogim. Upanja, ki se je rodilo v njej in jo je »odrešilo«,
ni smela obdržati zase. To upanje je moralo priti k mnogim, k vsem.