Papež med splošno avdienco govoril o Bogu, Stvarniku nebes in zemlje: Ko človek gre proti svojemu Stvarniku, gre proti samemu sebi

VATIKAN (sreda, 6. februar 2013, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je govorila o Bogu, ki je Stvarnik nebes in zemlje, Stvarnik človeškega bitja. Benedikt XVI. je tako nadaljeval premišljevanje o naši veroizpovedi, ki se začne z besedami: »Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje.« Po papeževih besedah Boga prepoznavamo kot Očeta v njegovem stvarstvu; on je vir življenja in z ustvarjanjem je pokazal svojo vsemogočnost. Kot Oče je dober in mogočen; za to, kar je ustvaril, skrbi z ljubeznijo in zvestobo, ki se nikoli ne zmanjšata. »Stvarstvo postane kraj, kjer prepoznamo in priznamo vsemogočnost Gospoda in njegovo dobroto, postane poziv k veri, da bi verniki izpovedovali Boga kot Stvarnika,« je dejal papež. Vernik lahko bere veliko knjigo narave in razume jezik vesolja, ki nam govori o Bogu. A potrebna je njegova Beseda razodetja, ki prebuja vero, da bi človek lahko dosegel polno zavedanje o stvarnosti Boga kot Stvarnika in Očeta. Ravno v Svetem pismu lahko človeška inteligenca najde v luči vere ključ za pojasnjevanje in spoznanje sveta, je zatrdil papež in navedel prvo poglavje Geneze (1 Mz 1,1-2.27.31a). Tukaj beremo o Bogu, ki v šestih dneh ustvari svet, sedmi dan pa počiva. Šest krat se ponovi stavek: »Bog je videl, da je dobro.« »Vse, kar Bog ustvari je lepo in dobro, prežeto z modrostjo in ljubeznijo; stvariteljsko delovanje Boga prinaša red, vnaša harmonijo in daje lepoto.«

Svet ima svoj izvor v Bogu
Ampak, ali ima danes, v dobi znanosti in tehnike smisel govoriti o stvarjenju sveta, je zastavil vprašanje papež. Sveto pismo ne želi biti priročnik naravnih znanosti, temveč želi približati spoznanje prave resnice o stvareh. »Temeljna resnica, ki jo razkrivajo pripovedi v Genezi, je to, da svet ni skupek nasprotujočih si sil, ampak ima svoj izvor in svojo stabilnost v Logosu, v večnem razumu Boga, ki še vedno podpira vesolje,« je zatrdil Benedikt XVI. Glede sveta torej obstaja nek načrt, ki se rodi iz tega Razuma, iz Duha stvaritelja. Verovati v ta temelj osvetljuje vsak vidik bivanja in daje pogum za zaupno spoprijemanje z življenjem.

Vrh stvarstva je človek
Papež je v nadaljevanju izpostavil, da vrh vsega stvarstva predstavljata moški in ženska, človeško bitje, edino, ki je sposobno poznati in ljubiti svojega Stvarnika. Človeško bitje, ki ga je Bog ustvaril z ljubeznijo, je majhna stvar pred neizmernim vesoljem. Zaznamovano je s tem paradoksom: »Naša majhnost in minljivost soobstajata z veličino tega, kar je večna ljubezen Boga želela za nas.« Geneza nam tudi pomaga spoznati Božji načrt za človeka. Ta je bil ustvarjen iz zemeljskega prahu. To pomeni, da nismo mi Bog, nismo ustvarili sami sebe, ampak smo zemlja. A prav tako pomeni, da prihajamo iz dobre zemlje. Papež je dodal, da so vsa človeška bitja prah, onkraj razlik, ki jih ustvarjata kultura in zgodovina, in onkraj družbenih razlik; vsi smo eno človeštvo, prežeti z isto zemljo. Pomemben je še en element: človek obstaja, ker je Bog vanj dahnil življenjski dih in je torej ustvarjen po Božji podobi. Vsi v sebi nosimo življenjski dih Boga in vsako človeško življenje je pod posebno zaščito Boga. To je tudi največji razlog za neodtuljivost človeškega dostojanstva. Biti Božja podoba pa tudi pomeni, da človek ni zaprt vase, ampak je po svojem bistvu povezan z Bogom.

Ko človek gre proti svojemu Stvarniku, v resnici gre proti samemu sebi
Benedikt XVI. je v nadaljevanju izpostavil še dve podobi, ki ju najdemo v prvih poglavjih Geneze: vrt z drevesom spoznanja dobrega in hudega ter kača. Podoba vrta nam govori, da Bog človeka ni postavil v nek divji gozd, ampak na kraj, ki varuje, hrani in podpira. Človek mora prepoznati svet ne kot lastnino, ampak kot Stvarnikov dar, kot znamenje njegove odrešujoče volje, kot dar, ki ga je treba gojiti in varovati, kjer lahko raste in se razvija v spoštovanju, harmoniji, s tem da sledi ritem in logiko Božjega načrta. Lik kače prihaja iz vzhodnih kultov rodovitnosti, ki so navduševali Izrael in predstavljali stalno skušnjavo, da bi zapustili skrivnostno zavezo z Bogom. V tej luči, Sveto pismo tudi predstavlja skušnjavo, ki doleti Adama in Evo. Kaj pravzaprav pravi kača? Ne zanika Boga, ampak podtakne pretkano vprašanje: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« Kača na ta način izzove sum, da je zaveza z Bogom kot neka veriga, ki veže, odvzema svobodo in stvari, ki so v življenju najlepše in najdragocenejše. Skušnjava postane to, da bi sami zgradili svet, v katerem bi živeli, da ne bi sprejeli človeške omejitve, meje dobrega in hudega, moralnosti. Na odvisnost od stvariteljske ljubezni Boga se gleda kot na težo, katere se je treba osvoboditi. A ko se ponaredi odnos z Bogom, s tem, da se človek postavi na njegovo mesto, se popačijo vsi drugi odnosi. Drugi tako postane tekmec, grožnja: Adam potem, ko podleže skušnjavi, takoj obtoži Evo. Oba se srkijeta pred pogledom Boga, s katerim sta se prej pogovarjala kot prijatelja; svet ni več vrt, v katerem se živi v harmoniji, ampak je kraj izkoriščanja, kjer se skrivajo pasti; zavist in sovraštvo do drugega vstopita v človeško srce, primer česa je Kajn, ki ubije brata Abela. »Ko človek gre proti svojemu Stvarniku, v resnici gre proti samemu sebi, zanika svoj izvor in torej resnico; in zlo vstopi v svet s svojo mučno verigo bolečine in smrti,« je dejal papež.

Kristusov križ postane novo drevo življenja
Ob koncu kateheze je nakazal še eno smer razmišljanja: greh rodi greh in vsi grehi v zgodovini so med seboj povezani. Benedikt XVI. je izpostavil, da noben človek ni zaprt vase in ne more živeti sam in zase. Življenje prejmemo od drugega in to ne samo v trenutku rojstva, ampak vsak dan. Človeško bitje je odnos: jaz sem jaz samo v ti-ju in preko ti-ja, v odnosu ljubezni s Ti-jem Boga in ti-ji drugih. Greh je uničil odnos z Bogom in človek se je postavil na mesto Boga. S tem, ko je načet temeljni odnos, so ogroženi in zlomljeni tudi drugi poli odnosa, greh namreč uničuje vse. Struktura odnosov je torej načeta od vsega začetka in vsak človek vstopi v ta svet, ki je načet z grehom, s katerim je tudi osebno zaznamovan. Človek sam ne more izstopiti iz te situacije, sam se ne more odrešiti; samo Stvarnik lahko obnovi pravilne odnose. In to se zgodi po Jezusu Kristusu, ki opravi pot ravno v nasprotno smer kot Adam. »Medtem ko Adam ne prizna sebe kot ustvarjenega bitja in se hoče postaviti na mesto Boga, je Jezus, Božji Sin v popolnem sinovskem odnosu z Očetom, poniža se, postane služabnik, prehodi pot ponižne ljubezni vse do smrti na križu, da bi ponovno vzpostavil odnos z Bogom. Kristusov križ postane novo drevo življenja,« so bile papeževe besede. Sveti oče je še dodal, da živeti vero pomeni prepoznati veličino Boga in sprejeti svojo majhnost, svoj položaj ustvarjenih bitij ter pustiti, da ga Gospod napolni s svojo ljubeznijo. Zlo, s svojim bremenom bolečine in trpljenja, je skrivnost, ki jo razsvetli luč vere, ki nam daje gotovost, da se ga lahko osvobodimo.

Audio: