Papež prisluhnil Verdiju in Beethovnu: Kristjanova moč se rodi iz Kristusove smrti in vstajenja

VATIKAN (torek, 5. februar 2013, RV) – V vatikanski Avli Pavla VI. je včeraj zvečer potekal koncert klasične glasbe, ki ga je ob 84. obletnici podpisa lateranskih sporazumov organiziralo Italijansko veleposlaništvo pri Svetem sedežu. Koncerta sta se udeležila tudi papež Benedikt XVI. in italijanski predsednik Giorgio Napolitano. Firenški simfonični orkester Maggio Musicale Fiorentino je pod taktirko Zubina Methe izvajal Uverturo iz opere Moč usode Giuseppeja Verdija in Tretjo simfonijo Ludwiga van Beethovna.

Po koncertu je Benedikt XVI. zbrane tudi nagovoril in izvedbo skladb označil kot odlično. Dejal je, da vedno preseneti, kako je Giuseppe Verdi – letos poteka 200 let od njegovega rojstva – znal glasbeno ujeti in prikazati življenjske situacije, predvsem drame človeške duše. To mu je uspelo na tako neposreden, jasen in bistven način kot ga le redko najdemo v glasbenem svetu. »Verdijeve osebnosti imajo vedno tragično usodo, čemur ne uidejo niti protagonisti Moči usode,« je dejal papež in dodal, da je to bilo zaznati že pri prvih taktih simfonije. »S tem, ko se Verdi loti teme usode, se neposredno znajde pred versko temo, sooči se z Bogom, vero, Cerkvijo; in ponovno se pojavi duh tega glasbenika, njegovega nemira in njegovega verskega iskanja.«

V operi Moč usode se znajdemo tudi pred dvema zgodbama o spreobrnjenju in približevanju k Bogu: ena govori o Leonori, ki prizna svojo krivdo in se odloči umakniti se v heremitsko življenje, druga pa pripoveduje o Alvaru, ki se bori med svetom in samotarskim življenjem z Bogom. Po papeževih besedah je zanimivo opaziti, kako Verdi v dveh verzijah te opere – ena je iz leta 1862, druga pa iz leta 1869 – spremeni zaključek. V prvi Alvaro konča svoje življenje s samomorom, zavrne redovno obleko in kliče pekel; v drugi pa sprejme besede brata gvardijana, naj zaupa v Božje odpuščanje, in opera se konča z besedami ''vzpona k Bogu''. »Tu je orisana drama človeškega bivanja, zaznamovana s tragično usodo in nostalgijo po Bogu, z njegovim usmiljenjem in ljubeznijo, ki dajeta luč, smisel in upanje tudi v temi. Vera nam daje pogled, ki ni iluzoren, ampak resničen; kot zatrdi sveti Pavel: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu (Rim 8,38-39). To je kristjanova moč, ki se rodi iz Kristusove smrti in vstajenja, iz najvišjega dejanja Boga, ki je vstopil v človeško zgodovino ne le z besedami, ampak z učlovečenjem,« je izpostavil papež.

Dotaknil se je tudi Beethovnove Tretje simfonije, ki je bila najprej posvečena Napoleonu, a ko se je Bonaparte razglasil za cesarja, si je Beethoven premislil in naslov spremenil v: ''napisana v spomin na nekega velikega človeka''. Beethoven je z glasbo izrazil ideal heroja, ki prinaša svobodo in enakost, ki se nahaja pred izbiro med predajo in bojem, smrtjo in življenjem, vdajo in zmago, in Simfonija opisuje ta stanja duše na pisan in bogat način. Papež je še navedel Beethovnove besede, ki jih je zapisal leta 1802: ''O Bog, ti od zgoraj gledaš v mojo globino, jo poznaš in veš, da je polna ljubezni do človeštva in želje, da bi delal dobro.'' »Iskanje smisla, ki se odpira za trdno upanje v prihodnost, je del hoje človeštva,« je še dejal Benedikt XVI.

Audio: