Rim in nekatoliški svet

VATIKAN (ponedeljek, 4. februar 2013, RV) – 13. januarja so se odvijale slovesnosti ob 99. dnevu migrantov in beguncev, ki se je začel na pobudo papeža Pija X. V pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu iz leta 1965 lahko beremo, da je temeljna pravica ljudi, ki se selijo, to »da se nastanijo tam, kjer so presodili, da bi bilo najboljše mesto za realizacijo njihovih sposobnosti, stremljenj in načtrov.«

O Rimu in o njegovem povezovanju z nekatoliškim svetom je v današnjem komentarju razmišljal Carl W. Hojer, s skandinavskega programa Radia Vatikan..

Priseljevanje je ena izmed stalnic sodobne družbe, tako na globalnem kot na lokalnem področju, obenem pa je tudi pravica, zagotovljena s strani Zduženih narodov, saj so jo vključili v 'Splošni deklaraciji človekovih pravic'. Gre za sekularne pravice, ki obenem v celoti zagotavljajo versko svobodo in tudi pravico vseh verstev, da pokopljejo svoje pokojne.

V Rimu na primer, v neposredni bližini piramide Caia Cestia, je protestantsko pokopališče, ki je nastalo v 18. stoletju. Med hojo med grobovi boste opazili protestantska imena in simbole, obenem pa grobove Judov, Grkov, ruskih pravoslavcev, muslimanov, katoličanov, ki niso prakticirali svoje vere, in drugih, ki niso izpovedali svoje verske pripadnosti. V zadnjih 250 letih so na tem mestu pokopali skoraj 4000 ljudi. V mnogih pogledih ti grobovi predstavljajo neizmerno privlačnost zgodovine Rima. Pokopališče tako postane nekaj plemenitega, nekaj več: povezavo med Rimom in nekatoliškim svetom.

Najbolj znani skandinavski grob norveškega zgodovinarja P.A. Muncha pričuje o tem, kako je bil nek nekatoliški svet, še pred protestantskim gibanjem, ki je presekalo vezi z Rimom, katoliški. Munch je začel raziskovati o norveški srednjeveški zgodovini v Rimu. Bil je prvi laik in nekatoličan, ki je imel dostop do papeških arhivov. Dobro se je zavedal, da vsi tujci v Rimu niso gojili istega zanimanja kot on, namreč v Rimu odkriti vrednote skupne evropske identitete. Zaslutil je, da resnično vključevanje migranta izhaja iz medsebojnega spoštovanja med migrantom in družbenim kontekstom, v katerem se je ta ustalil. Migranti in družba se namreč morajo skupaj odločiti, kateri so najboljši vidiki kulturne in verske dediščine na obeh straneh za oblikovanje skupne identitete, in sicer preko dialoga, ki ga zaznamujeta resnica in ljubezen.

Kakor je Benedikt XVI. spomnil ob dnevu migrantov: »Proces integracije vključuje pravice in dolžnosti«, tako s strani migrantov kot družbe. Ta namreč zahteva »pozornost in zavzemanje za eksistencialno dostojanstvo migrantov« in tudi »s strani migrantov zavzemanje za vrednote, ki jih ponuja družba, ki ji ti sedaj pripadajo«. V tem smislu lahko Rim in nekatoliško pokopališče ponudita svoj 'mali-veliki' delež. Gradnja tega pokopališča je postavila temelje za multikulturalnost in spoštovanje do drugih tradicij. Ponazarja velik simbol integracije na tako majhnem območju v srcu Rima. H. James ga je opisal takole: »Mešanica solz in smeha, kamnov in cvetja, cipres v žalovanju in bleščečega neba.«
Audio: