S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 3. februar 2013, RV) – »V luči Kristusa, z mnogoterimi karizmami posvečenega in apostolskega življenja, sodelujete v življenju in poslanstvu Cerkve v svetu.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. nagovoril posvečene osebe med sveto mašo, ki jo je včeraj, na svečnico, ko Cerkev praznuje tudi dan Bogu posvečenega življenja, daroval v baziliki sv. Petra. K njim se je obrnil s tremi povabili oziroma spodbudami.

Spominjajte se svoje 'prve ljubezni', s katero vam je Gospod Jezus Kristus ogrel srca
»Najprej vas vabim, da gojite vero, ki bo zmožna razsvetljevati vaš poklic,« je zatrdil. Posvečene osebe je spodbudil, naj se spominjajo svoje 'prve ljubezni', s katero jim je Gospod Jezus Kristus ogrel srca; ne zaradi nostalgije, ampak zato, da gojijo plamen. Za to pa je treba biti z njim, v tišini čaščenja; ter tako obujati voljo in radost do tega, da z njim delijo življenje, izbire, pokorščino vere, blagre ubogih in radikalnost ljubezni, je zatrdil Benedikt XVI. Prav tako jih je povabil k veri, ki zna prepoznati modrost šibkosti: »Ravno v človeški omejenosti in slabotnosti smo poklicani živeti podobnost s Kristusom, v vse obsegajoči napetosti, ki je – koliko je to možno v času –predhodna eshatološki popolnosti. V družbah učinkovitosti in uspeha, postane vaše življenje, ki je zaznamovano z 'manjšim' in šibkostjo malih, z empatijo do tistih, ki nimajo glasu, evangeljsko zmanjene protislovja.« Papež je še spomnil, da posvečeno življenje pomeni romanje in iskanje Božjega obličja ter navedel psalmistove besede: »Tvoje obličje, Gospod, iščem.« »To naj je stalni vzdih vašega srca, temeljni kriterij, ki usmerja vašo pot, bodisi v majhnih vsakdanjih korakih bodisi v najpomembnejših odločitvah. Ne pridružujte se nesrečnim prerokom, ki naznanjajo konec ali nesmisel posvečenega življenja v Cerkvi naših dni; raje se ponovno oblecite v Jezusa Kristusa in si nadenite orožje luči – kot spodbuja sv. Pavel – ter ostanite budni in čuječi.«

'Verujem v Boga Očeta vsemogočnega'
»Ko pravimo 'Verujem v Boga Očeta vsemogočnega', izrazimo svojo vero v moč Božje ljubezni, ki po svojem Sinu, umrlem in vstalem, premaga sovraštvo, zlo, greh in nas odpre za večnost, večnost otrok, ki si želijo za vedno biti v 'Očetovi hiši'.« Tako je papež Benedikt XVI nagovoril vernike, ki so se v sredo zbrali pri splošni avdienci v Vatikanu. Med katehezo je spregovoril o Bogu, ki je Oče in vsemogočen v svoji ljubezni. »Bog, kateremu pripadajo vse stvari, ker je on vse ustvaril, razodeva svojo moč tako, da ljubi vse in vsakega, v potrpežljivem pričakovanju preobrnjenja nas ljudi, ki jih želi imeti kot otroke. Vsemogočna ljubezen Boga ne pozna meja. Vsemogočnost ljubezni ni tisto, kar je moč sveta, ampak je popolni dar; Jezus, Božji Sin, razodene svetu resnično vsemogočnost Očeta, tako da da svoje življenje za nas grešnike. To je resnična, pristna in popolna božja moč: na zlo odgovoriti z dobroto in ne z zlom, na žalitve z odpuščanjem, na ubijajoče sovraštvo z ljubeznijo, ki daje življenje. Tako je zlo zares premagano, ker je umito z Božjo ljubeznijo; zdaj je smrt dokončno poražena, ker je spremenjena v dar življenja. Bog Oče obudi Sina: smrti, zadnjemu sovražniku, je odvzeto njegovo želo, in mi, osvobojeni greha, lahko vstopimo v resničnost Božjih otrok.«

Poslanica za postni čas: Vera v ljubezen kliče po ljubezni
»Dragi bratje in sestre, obhajanje postnega časa v Letu vere nam daje dragoceno priložnost za premišljevanje o odnosu med vero in usmiljenjem: med vero v Boga – Boga Jezusa Kristusa – in ljubeznijo, ki je sad Svetega Duha in ki nas vodi na pot darovanja Bogu in bližnjim.« Tako papež Benedikt XVI. začne poslanico za letošnji postni čas, ki nosi naslov Vera v ljubezen kliče po ljubezni in ki je bila v minulem tednu predstavljena v Vatikanu. »Celotno krščansko življenje je odgovor na Božjo ljubezen. Prvi odgovor je prav vera kot sprejemanje, napolnjeno z začudenjem in hvaležnostjo nad Božjo pobudo brez primere, ki je pred nami in nas kliče k sebi. Pritrdilni odgovor vere označuje začetek sijoče zgodbe o prijateljstvu z Gospodom, ki izpolnjuje in daje poln pomen našemu celotnemu življenju. Vendar za Boga ni dovolj, da preprosto sprejemamo njegovo zastonjsko ljubezen. Ne samo, da nas ljubi, ampak nas želi pritegniti k sebi, nas preoblikovati na nedoumljiv način, da bi s svetim Pavlom lahko rekli: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (prim. Gal 2,20 a). Ko pustimo prostor Božji ljubezni, postanemo Njemu podobni ter soudeleženi pri tej Njegovi dejavni ljubezni. Če se odpremo njegovi ljubezni, mu dovolimo, da živi v nas in nas spodbudi, da ljubimo z Njim, v Njem in kot On. Samo potem naša vera postaja resnično »dejavna po ljubezni« (Gal 5,6) in tako On začne prebivati v nas (prim. 1 Jn 4,12).«

Audio: