Papež Benedikt XVI: Verovati v Boga pomeni, odpovedati se lastnim predsodkom ter sprejeti konkretno obličje, v katerem se je On razodel: človeka Jezusa iz Nazareta

TRG SV. PETRA (nedelja, 3. februar 2013, RV) – Papež Benedikt XVI. je na današnjo 4. nedeljo med letom med nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na trgu sv. Petra, spregovoril o učinku Jezusovega govora na njegove rojake v nazareški shodnici (prim. Lk 4,22) ter predstavil na primeru Pavlove hvalnice ljubezni, kaj pomeni ljubezen v resnici. Sveti oče je po molitvi in blagoslovu spomnil, da poteka v Italiji na prvo nedeljo v februarju Dan za življnje. »Pridružujem se italijanskim škofom, ki v svojem sporočilu vabijo k vlaganju v življenje ter družino in sicer kot učinkovit odgovor na sedanjo krizo. Pozdravljam gibanje Za življenje ter jim želim uspeh pri pobudi z naslovom 'Eden od nas', da bi bila Evropa vedno prostor, kjer je varovano dostojanstvo vsakega človeškega bitja«.

Sveti oče je romarjem, ki so se v sončnem, a hladnem vremenu v velikem številu zbrali na trgu sv. Petra, dejal: »Današnji evangelij, vzet iz četrtega poglavja Lukovega evangelija, je nadaljevanje tistega iz prejšnje nedelje. Spet smo v shodnici v Nazaretu, v kraju, kjer je Jezus odraščal in kjer so vsi poznali njega in njegovo družino. Sedaj se je, potem ko je bil nekaj časa odsoten, vrnil na nek nov način. Med sobotnim bogoslužjem je bral Izaijevo prerokbo o Mesiju ter naznanil njeno izpolnitev tako, da so lahko razumeli, da se ta beseda nanaša nanj in da je Izaija govoril o Njem. To dejstvo je med nazarečani prebudilo osuplost. Po eni strani 'so mu vsi pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust' (Lk 4,22). Sveti Marko poroča, da so mnogi dejali: 'Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?' (Mr 6,2). Po drugi strani pa so ga rojaki zelo dobro poznali: 'Je eden od nas. Le kaj si domišlja, da je!' (Jezusovo otroštvo, 11). 'Ali ni to Jožefov sin?' (Lk 4,22), kot bi hoteli reči: po čem pa se lahko steguje en mizar iz Nazareta?

Ravno zato, ker je poznal to njihovo zaprtost, ki potrjuje pregovor 'nobenega preroka ne sprejemajo v domačem kraju', se je obrnil na navzoče v njihovi shodnici z besedami, ki zvenijo izzivalno. Navedel je namreč dva čudeža, ki sta ju storila velika preroka Elija in Elizej dvema ne izraelskima osebama, da bi pokazal, da je včasih več vere zunaj Izraela. Ob tem je bil njihov odziv enodušen. Vsi so vstali, ga vrgli ven in celo skušali pahniti v prepad. Toda on je z izjemno mirnostjo šel po sredi med njimi in je odhajal. Ob tem se čisto spontano sprašujemo, kako to, da je Jezus hotel izzati ta razkol? Na začetku so ga namreč ljudje občudovali in bi lahko pri njih dosegel neko odobravanje... In ravno to je to. Jezus ni hotel iskati odobravanja ljudi, ampak, kakor bo na koncu rekel Pilatu, 'pričevati za resnico' (Jn 18,37). Pravi prerok ne uboga nikogar, razen Boga in je v službi resnice pripravljen osebno plačati za to. Res je, da je Jezus prerok ljubezni, a tudi ljubezen je iz resnice. Še več, ljubezen in resnica sta dve imeni za isto resničnost, dve imeni Boga. V današnjem bogoslužju odzvanjajo tudi te besede svetega Pavla: 'Ljubezen... se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice' (1Kor 13,4-6). Verovati v Boga pomeni, odpovedati se lastnim predsodkom ter sprejeti konkretno obličje, v katerem se je On razodel: človeka Jezusa iz Nazareta. Po tej poti pa pridemo do tega, da ga prepoznamo in mu služimo v drugih.

V tem nas razsvetljuje Marijina drža. Kdo je bil bolj domač z Jezusovo človeškostjo kot ona? Toda nikoli se ni zaradi tega pohujšala, kot so se nazareški rojaki. V svojem srcu je ohranjala skrivnost in jo je vedno bolj in vedno znova znala sprejemati na poti vere, vse do noči križa in polne svetlobe vstajenja. Marija, pomagaj nam v zvestobi in veselju prehoditi to pot.

Audio: