VATIKAN (ponedeljek, 28. januar 2013, RV) – »Danes pa bi rad spregovoril o
njem, ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj
častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio
opomnil, da je Cerkev sv. Tomaža »vedno predlagala kot učitelja mišljenja
in zgled pravega načina oblikovanja teologije« (št. 43). Ne čudi nas, da je med
cerkvenimi avtorji, omenjenimi v Katekizmu katoliške Cerkve, po sv. Avguštinu prav
sv. Tomaž navajan bolj kot kdorkoli drug, in sicer kar enainšestdesetkrat! Imenovali
so ga tudi doctor angelicus, verjetno zaradi njegovih kreposti, še posebej
vzvišenosti mišljenja in čistosti življenja.«
Tudi več kot šeststo let po smrti
sv. Tomaža Akvinskega se lahko veliko naučimo od njega. Stopimo v šolo njegove mojstrovine,
Sume teologije.
Suma teologije Ostala je nedokončana in vsebuje
kar 512 vprašanj in 2.669 členov. Gre za zgoščeno razmišljanje, v katerem se človeški
um ukvarja s skrivnostmi vere v prepletanju vprašanj in odgovorov, v katerih sv. Tomaž
poglablja pouk iz Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tem premisleku pride do natančnih,
jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Tak napor človeškega duha pa vedno
razsvetljuje molitev, luč od zgoraj. Samo kdor živi z Bogom in s skrivnostmi, lahko
tudi razume, kaj govorijo.
Iskanje božje polnosti V Sumi teologije
izhaja iz dejstva, da so trije različni načini božje biti in bistva: Bog obstaja v
sebi, je začetek in konec vseh stvari; Bog je v življenju in delovanju kristjana navzoč
po svoji milosti; Bog je posebno navzoč v osebi Kristusa, ki je resnično zedinjen
s človekom Jezusom, in deluje v zakramentih. Suma je razčlenjena na tri dele in avtor
jo označuje z besedami: »Poglavitni namen svetega nauka je predstaviti Boga. Najprej
bomo obravnavali Boga, potem gibanje ustvarjenine proti Bogu in nazadnje Kristusa,
ki je kot človek za nas pot, da se povzpnemo k Bogu.« To je krog: Bog v sebi,
ki izhaja iz sebe in nas prime za roko, da se s Kristusom vrnemo k Bogu, da smo združeni
z Bogom in bo Bog vse v vseh.
Prvi del Sume teologije preiskuje o Bogu
v njem samem, o skrivnosti Trojice in o stvaritvenem delovanju Boga. Tu najdemo premislek
o resničnosti človeškega bitja, kolikor izhaja iz božjih stvariteljskih rok kot sad
njegove ljubezni. Po eni strani smo ustvarjeno bitje, ki je odvisno; po drugi strani
pa imamo resnično avtonomijo.
V drugem delu sv. Tomaž preudarja o človeku,
ki ga spodbuja milost, ko hrepeni po tem, da bi spoznal in ljubil Boga, da bi bil
srečen v času in v večnosti. Avtor predstavi teološka načela moralnega delovanja in
prikaže človeka, ki živi po Duhu in postaja božja ikona. Tu preišče božje kreposti:
vero, upanje in ljubezen, čemur sledi pregled več kot petdesetih moralnih kreposti
okoli kardinalnih kreposti, razumnosti, pravičnosti, zmernosti, srčnosti.
V
tretjem delu Sume sv. Tomaž preučuje Kristusovo skrivnost, pot in resnico,
po katerih se povežemo z Bogom Očetom. Piše o skrivnosti učlovečenja in Jezusovega
trpljenja, doda obsežno obravnavo o zakramentih, v katerih učlovečena božja beseda
deli dobrine učlovečenja za naše odrešenje.
Z molitvijo, ki jo pripisujejo
sv. Tomažu, recimo: »O preblažena in ljubljena Devica Marija, Božja Mati … tvojemu
usmiljenemu srcu izročam vse svoje življenje … Priskrbi mi, o moja preljubezniva Gospa,
pravo ljubezen, s katero bom lahko z vsem srcem ljubil tvojega presvetega Sina; in
za njim tebe bolj kot vse druge stvari; in potem bližnjega v Bogu in zaradi Boga.«