P. David Bresciani DJ: V moči Božjega spomina je tudi naš spomin odrešen strahu pred
smrtjo
RIM (nedelja, 27. januar 2013, RV) – P. David Bresciani DJ je 8. januarja
letos na papeški univerzi sv. Anzelma v Rimu obranil doktorsko tezo s področja dogmatične
teologije in zakramentov z naslovom V oživljajočem spominu Boga pri pravoslavnem
teologu Alexandru Schmemannu. P. Davida sem naprosil, da pride na Radio Vatikan ter
za slovenske poslušalce predstavi tematiko, ki jo je v doktorski nalogi obravnaval.
P.
David, dobrodošel na Radiu Vatikan in čestitke za uspešno opravljen doktorat. P.
Ivan hvala za povabilo in lep pozdrav vsem poslušalcem Radia Vatikan.
Pater
Alexander Schmemann je bil ruski pravoslavni duhovnik in teolog. Vrsto let je bil
dekan na pravoslavnem teološkem inštitutu Sv. Vladimirja v New Yorku. Odraščal je
v Parizu, kjer se je družina Schmemann ustalila po oktobrski revoluciji, potem pa
se je preselil v ZDA, kjer je živel in delal preostali del svojega življenja.
Med
teologi je poznan predvsem zaradi pojmovanja liturgije kot glavnega vira teologije.
Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre za liturgijo v širokem smislu, ne zgolj za
nek obred z določenimi predpisi, ampak za prostor in čas, v katerem Cerkev postaja
res Cerkev, Kristusovo telo. V tem smislu Schmemann odločno zavrača pojmovanje krščanstva
zgolj kot neko religijo v fenomenološkem smislu ter zavrača tudi razumevanje Cerkve
zgolj kot neko svetno inštitucijo. Nasprotno, Cerkev razume predvsem kot zakrament
prisotnosti Božjega kraljestva na zemlji.
Schmemann se dobro zaveda majhnosti
Cerkve, njenih padcev in njene grešnosti, vendar prav zaradi tega tem bolj poudarja
potrebo po jasni viziji in zavesti tega, kar Cerkev je: (in sicer) zakramentalna resničnost,
ki nam omogoča zakramentalno razumevanje življenja in sveta. In ravno tu je izredno
pomembna vloga spomina. Spomin je izrazito bogoslužni pojem, ki je ključen za naše
razumevanje Cerkve, njene bogate preteklosti, njene vere in misli ter njenega napora
pri oznanjevanju Božjega kraljestva v današnjem času. To daje spominu velik pomen
in širok teološki spekter. Zato liturgičnega spomina ne smemo pojmovati v strogo tehničnem,
obrednem smislu, ampak v moči njegove bogoslužne razsežnosti, na podlagi katere lahko
razumemo globok pomen, ki ga liturgični spomin ima za življenje nas kristjanov v današnjem
času.
Za Schmemanna je spomin dinamična in živa razsežnost človeka, vezana
na življenje kot tako. V svojem osebnem dnevniku je (Schmemann) zapisal: »Preteklost
je lahko v nas živa le, če v nas umre kot nekaj zgolj minulega. Smisel tega, da se
preteklosti spominjamo in da oblikuje našo zavest, je v tem, da nam razodeva večno
življenje; gre za epifanijo večnega življenja. Večnost »ni zanikanje časa, ampak njegovo
poenotenje, njegova celovitost, njegova ponovna vzpostavitev«; večnost je večna prisotnost
vseh stvari v njihovi celovitosti. Ne spominjamo se zato, da bi nekaj ohranjali, ampak
zato, da večnemu življenju dovolimo, da postane naše življenje.
Spomin kot
razsežnost, ki je lastna tako posamezni osebi kot tudi občestvu Cerkve, je pogoj za
njuno integriteto, za njuno celovitost, v nasprotju z razdrobljenostjo. Spomin omogoča
tisti teološki pristop, ki je manj konceptualen in bolj življenjski. Tako Cerkvi kot
slehernemu krščenemu človeku pomaga, da se ne zateka v neko neobstoječo preteklost,
ampak da živi sedanje življenje kot dar, ki je obenem upanje in poroštvo za bodočnost.
Ni
slučaj, da je izraz »anamnesis« osrednji izraz krščanske vere, saj je v naši veri
vse prežeto s spominom, ki premaga razdrobljenost časa. Spomin je izkušnja večnosti
tu in zdaj. Uživati Kristusovo telo in kri, prejemati sv. obhajilo pomeni postajati
vse bolj del Kristusovega telesa - edinega telesa, ki je umrlo in tudi od mrtvih vstalo.
Zato je Kristusova človeškost edina zveličana in odrešena človeškost. Biti Cerkev
pomeni biti del Kristusove poveličane človeškosti. Bogoslužni spomin je torej zavest,
da smo v Kristusu rešeni smrti. Kristus namreč ni prišel na svet, da bi premagal hudobne
in rešil dobre; prišel je, da bi s svojo smrtjo premagal smrt. V tem se nam razodeva
Božja ljubezen. Zato je Bog prvi, ki se nas spominja, in v moči Njegovega spomina
je tudi naš spomin odrešen strahu pred smrtjo. Samo tako lahko v polnosti živimo novo
življenje v Kristusu, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.