Zygmund Zimowski ob svetovnem dnevu boja proti gobavosti

VATIKAN (sobota, 26. januar 2013, RV) – Ponovno želim povabiti, naj dan boja proti gobavosti predstavlja »priložnost za okrepitev diakonije ljubezni v naših cerkvenih skupnostih, da bi vsak postal dobri samarijan do drugega, do bližnjega.« Tako nadškof Zygmunt Zimowski, predsednik Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev, piše ob 60. svetovnem dnevu obolelih za gobavostjo. Ta bo potekal v nedeljo, 27. januarja. Čeprav število gobavcev v zadnjih letih upada, poročilo Svetovne zdravstvene organizacije navaja še vedno okrog 220 tisoč bolnikov, ki trpijo za to boleznijo. Med njimi so moški, ženske in otroci. Nadškof Zimowski zato izpostavlja potrebo po zagotavljanju potrebnih in neplačljivih zdravil, poudarja pomen pravočasnega odkrivanja bolezni in vztrajanja v zdravljenju ter poziva k večjemu ozaveščanju in seznanjanju skupnosti in družin o tveganjih okužbe. Obenem tudi omenja, da mendarodna skupnost daje premalo pozornosti državam tretjega sveta, saj so te še bolj izpostavljene raznim okužbam.

Nadškof Zimowski v svojem sporočilu navaja zglede svetnikov in ljudi dobre volje, ki nas navdihujejo in nam pomagajo, da bi prinašali pomoč in tolažbo bolnim bratom in sestram, najmanjšim in najbolj odrinjenin na rob. Še posebej se zahvljajuje božji previdnosti, ki ga je lansko leto pripeljala na otok Molokai in Madagaskar, kjer so se gobavcem v preteklosti posvečali sveti možje in žene. Za te kraje pravi, da so bogati zaradi človečnosti in vere. V pismu predsednik Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev piše, da so tudi same žrtve gobavosti poklicane, da sodelujejo pri gradnji družbe, ki je bolj vključujoča in pravična; družbe, ki pomaga ozdravelim od gobavosti, da se lažje vključijo nazaj v normalno življenje. Oboleli za gobavostjo so tudi poklicani, da širijo in spodbujajo možnosti diagnoze in zdravljenja, poudarjajo potrebo po nadaljni terapiji ter propagirajo higijenske kriterije, ki so nujno potrebni, da se bolezen ne razširi.

Kristjan, ki je zbolel za gobavostjo, zmore živeti svoje stanje z vidika vere. To pomeni, da v tem trpljenju »najde smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo« (Benedikt XVI., Poslanica ob svetovnem dnevu bolnikov, 2013), s tem ko moli in daruje svoje tesnobo za dobro Cerkve in človeštva. Vse to ni lahko, saj zahteva veliko ljubezni do samega sebe in do drugih. Potrebni so tudi upanje, pogum, potrpežljivost in stanovitnost, saj nihče od nas »ni prejel duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah«, ampak smo prejeli »duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!« (Rim 8, 15-18). Tudi v najbolj negativnih situacijah ima kristjan gotovost, da »ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar, nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8, 39).


Audio: