Papež sprejel rimsko roto: Vera v Boga je pomemben element za vzajemno predanost in
zvestobo v zakonski zvezi
VATIKAN (sobota, 26. januar 2013, RV) – Danes je v novo sodno leto vstopilo
sodišče rimske rote, ki deluje pod okriljem rimske kurije, vodi pa ga Sveti sedež.
Člani so se dopoldne najprej udeležili svete maše, ki jo je daroval vatikanski državni
tajnik, kardinal Tarcisio Bertone, nato pa jih je sprejel tudi papež Benedikt XVI.
V
nagovoru je izpostavil nekaj vidikov odnosa med vero in zakonsko zvezo. Sedanja kriza
vere, ki se nanaša na različne dele sveta, s sabo prinaša krizo zakonske skupnosti,
skupaj s trpljenjem in stisko, ki so ju deležni tudi otroci. Po svoji naravi je zakon
nepreklicen dogovor med moškim in žensko. Vzajemno zaupanje pa je nenadomestljiva
osnova vsakega dogovora ali zaveze, je dejal papež. Nadaljeval je, da na teološki
ravni odnos med vero in zakonom obsega še globlji pomen: zakonska vez, čeprav je naravna
stvarnost, je namreč med krščenimi dvignjena na raven zakramenta. Nerazpustljiv dogovor
med moškim in žensko za namene zakramentalnosti ne zahteva osebne vere zakoncev. Kar
se zahteva kot minimalni pogoj je namen delati to, kar dela Cerkev. A če je pomembno,
da problem namena ne mešamo z osebno vero zakoncev, potem ju ni mogoče v celoti ločiti.
Benedikt
XVI. je v nadaljevanju zatrdil, da sedanja kultura, zaznamovana z izrazitim subjektivizmom
ter etičnim in verskim relativizmom, postavlja osebo in družino pred neobhodne izzive.
Na prvem mestu pred vprašanje glede same zmožnosti povezovanja človeškega bitja in
ali je vez, ki traja vse življenje, zares možna in ustreza naravi človeka ali pa je
v nasprotju s svobodo in njeno samouresničitvijo. Del razširjene miselnosti je, da
oseba postane ona sama tako, da je avtonomna in da vstopa v stik z drugim samo preko
odnosov, ki se lahko pretrgajo v vsakem trenutku, je pojasnil papež. Poudaril je,
da na izbiro človeškega bitja, da bi se vezal z vezjo, ki traja vse življenje, vpliva
posameznikov osnovni pogled, ki je postavljen zgolj na človeško raven ali pa je zaprt
za svetlobo vere v Gospoda. Samo tako v odprtosti Božji resnici je mogoče razumeti
in tudi uresničiti v konkretnosti zakonskega in družinskega življenja resnico človeka
kot Božjega otroka, prerojenega s krstom.
Jezus je svoje učence učil, da brez
njega ne morejo narediti ničesar, in tako spomnil na bistveno nezmožnost človeka,
da bi sam opravil to, kar je potrebno za dosega resničnega dobrega. Zavrnitev božjega
predloga dejansko vodi v veliko neuravnoteženost vseh človeških odnosov, vključno
z zakonom; prav tako omogoča zgrešeno razumevanje svobode in samouresničitve, ki skupaj
z begom pred potrpežljivim prenašanjem trpljenja, človeka prisili, da se zapre v svoj
egoizem in egocentrizem, je poudaril Benedikt XVI. Sprejetje vere pa človeka naredi
zmožnega za samodarovanje; s tem, da se odpre za drugega, otroke, družino in se pusti
oblikovati trpljenju, odkrije prostranost človeške osebe. Vera v Boga, ki je podprta
z božjo milostjo, je torej zelo pomemben element za življenje v vzajemni predanosti
in zakonski zvestobi, je izpostavil papež. Zaprtost za Boga ali zavračanje svete razsežnosti
zakonske zveze in njene vrednosti v smislu milosti otežuje konkretno utelešenje najvišjega
vzora zakona, ki ga je zastavila Cerkev v skladu z Božjim načrtom.