Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 3. nedeljo med letom
»Ob 'polnosti časov' (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici,
da bo Sveti Duh, 'moč Najvišjega', prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo
tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija
bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo
se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje
navzočih je rekel: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest
ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da
izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu' (Lk 4,18–19;
cf. Iz 61,1–2). Ko je nagovoril navzoče, je te preroške besede obrnil nase, rekoč:
'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21)«.
»Današnji
evangelij nam torej pravi, da je Jezus Kristus, maziljen od Očeta v Svetem Duhu in
je tako resnični in večni evangelizator. 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je
mazilil, da prinesem blagovest ubogim' (Lk 4,18). To Kristusovo poslanstvo, to
novo gibanje, se nadaljuje v prostoru in času skozi stoletja in na vseh celinah. To
gibanje, ki izhaja od Očeta, prinaša v moči Duha veselo oznanilo ubogim vseh časov,
ubogim v materialnem, kakor v duhovnem pomenu. Cerkev je prvo in potrebno orodje pri
tem Kristusovem delu, saj je z njim združena kot telo z glavo. 'Kakor je Oče mene
poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21). Tako je rekel Vstali svojim učencem
in ko je dihnil vanje, je dodal: 'Prejmite Svetega Duha' (v. 22). Bog je po
Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus sam pa je hotel svoje poslanstvo
posredovati Cerkvi. To je storil in še nadaljuje vse do konca sveta tako, da izliva
Svetega Duha na svoje učence, torej istega Duha, ki je prišel Nadenj in je ostal v
Njem med vsem njegovim zemeljskim življenjem ter mu dajal moč, da oznani jetnikom
oproščenje, Da slepim vrne vid, da izpusti zatirane na prostost, da oznani leto, ki
je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19)«.
Sveti oče je v posinodalni apostolski
spodbudi Cerkev na Bližnjem vzhodu zapisal: »Škofje morajo skrbeTi za to, da
zagotovijo duhovnikom, njihovim najožjim sodelavcem dostojno bivanje, da se ne bi
ti izgubljali v iskanju 'zemeljskih' stvari, temveč se bi lahko vredno posvetili
Božjim stvarem ter svojemu pastoralnemu poslanstvu. Sicer pa, kdor pomaga ubožcu,
si služi nebesa! Sveti Jakob vztraja pri dolžnem spoštovanju do ubogega, pri njegovi
veličini ter o njegovem pravem mestu v skupnosti (prim. Jak 1,9-11; 2,1-9). Zato je
potrebno takšno upravljanje z dobrinami, da le to postane kraj učinkovitega oznanjevanja
Jezusovega osvobajajočega sporočila: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo
slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo
Gospodu« (Lk 4,18-19). Zvesti upravitelj je tisti, ki je razumel, da je samo Gospod
dragoceni biser (prim. Mt 13,45-46) in da je samo On resnični zaklad (prim. Mt 6,19-21;
13,44). O da bi lahko škofje zgledno pričevali o tem svojim duhovnikom, semeniščnikom
ter vernikom!«
»Ta brezmejna pot popolnosti je namenjena vsem nam, če je le
'pogled našega srca' usmerjen k zrenju Modrosti in Resnice, ki je Jezus Kristus.
Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici
uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: 'Tudi danes, če želite, v
tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji
pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje
oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih
oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja,
da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč
oči duše gledale Jezusa!' (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).«