Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik spreobrnitve apostola Pavla
Sveti oče je katehezo med splošno avdienco 3. septembra 2008 posvetil doživetju svetega
Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo
spreobrnjenje.
Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1.
stoletja prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju,
v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki.
Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo
gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej
zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na 'izgubo'
in 'nesnago' (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?
O tem imamo dve vrsti
virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih
delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi
bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot
so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev,
kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče
dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni
njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane
očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za
luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre
njegove oči, da zares vidi.
To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je
spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno
in osnovno, postalo 'nesnaga'. Ni več 'zasluga', marveč 'izguba',
ker odslej velja samo življenje v Kristusu.
Vseeno ne smemo misliti, da je
bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali
Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse.
V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega
v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico,
globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se
je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je
postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel
biti apostol poganov.
Če sedaj vse to naobrnemo nase, se vprašajmo: kaj to
pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali
nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže
tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola
narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem
življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika
našega srca. Šefe v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim
resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova
modrost in vse bogastvo resnice.
Prosimo torej Gospoda, naj nas razsvetli,
naj nam v tem našem svetu podari srečanje z njegovo navzočnostjo in naj nam tako podeli
živo vero, odprto srce, veliko ljubezen do vseh, ki je zmožna spremeniti svet.