VATIKAN (sreda, 23. januar 2013, RV) – Benedikt XVI. je današnjo katehezo med
splošno avdienco namenil veroizpovedi, ki se začne z besedami: »Verujem v enega
Boga.« Po papeževih besedah ta temeljna trditev odpira odnos z Gospodom in njegovo
skrivnostjo za neskončnost. Katekizem katoliške Cerkve nas uči, da je vera »osebno
dejanje: je svoboden odgovor človeka na pobudo razodevajočega se Boga« (KKC 166).
Reči, da verujemo v Boga, je obenem dar in zavzetost, je božja milost in človeška
odgovornost, je dejal papež. »Zatrditi ''Verujem v Boga'' nas spodbuja, da neprestano
izstopamo iz sebe – tako kot Abraham – da bi v vsakdanjo realnost, v kateri živimo,
prinesli gotovost, ki prihaja iz vere: gotovost v navzočnost Boga v zgodovini, tudi
danes; navzočnost, ki prinaša življenje in zveličanje in nas odpira za prihodnost
z Njim in za polnost življenja, ki ne bo nikoli poznalo zahoda.«
Abraham
– zgled vere v Boga, ki kliče v novo domovino In ravno Abrahama
je papež postavil v ospredje, rekoč da je prva velika osebnost, na katero se lahko
sklicujemo, ko govorimo o veri v Boga. Vera je temelj tega, v kar upamo, dokaz tega,
kar ne vidimo (prim. Heb 11,1). Oči vere so zmožne videti nevidno in srce vernika
lahko upa onkraj vsakega upanja, tako kot Abraham. Pismo Hebrejcem ga predstavi takole:
»Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki
naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil
v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna
iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je
njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,8-10). Bog je od tega velikega očaka
– kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi – zahteval, da zapusti svojo deželo in gre v
deželo, ki mu jo bo pokazal (1 Mz 12,1). »Gre za odhod v temo, brez vedeti, kam
ga bo Bog vodil,« je pojasnil papež. »Gre za pot, ki zahteva korenito pokorščino
in zaupanje, na kar lahko pristane samo vera. A tema neznanega, kamor mora
iti, je razsvetljena s svetlobo obljube. Bog k zapovedi doda zagotovilo, ki pred Abrahamom
odpre prihodnost življenja v polnosti: ''Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil
te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov'' (1 Mz 12,2).«
Paradoksalnost
Abrahamove poti V Svetem pismu je blagoslov najprej povezan z darom življenja,
ki prihaja od Boga, in se kaže predvsem v rodovitnosti, v življenju, ki se pomnožuje
iz roda v rod, je nadaljeval papež. Blagoslov je tudi povezan s posedovanjem zemlje,
stabilnega prostora, kjer se lahko svobodno in varno živi in raste. Abrahamu je po
božjem načrtu namenjeno, da postane »oče množici narodov«(1 Mz 17,5)
in se naseli v novi deželi. A njegova žena Sara je neplodna in ne more imeti otrok;
dežela, kamor ga vodi Bog, pa je že naseljena z drugimi narodi. Zemlja, ki jo Bog
pokloni Abrahamu, mu ne pripada, je tujec in to bo vedno ostal, vedno bo čutil lastno
revščino, videl vse kot dar. »To je tudi duhovno stanje tistega, ki sprejme, da
bo sledil Kristusu, ki se odloči sprejeti njegov klic in oditi v znamenju njegovega
nevidnega, a močnega blagoslova,« je zatrdil Benedikt XVI. Abraham
ta klic sprejme v veri. Vera Abrahama privede do tega, na se poda na paradoksalno
pot. Blagoslovljen bo, ampak brez vidnih znamenj blagoslova: sprejme obljubo o velikem
narodu, a z življenjem, ki je zaznamovano s Sarino neplodnostjo; pride v novo domovino,
a tam bo moral živeti kot tujec; edina lastnina, ki mu bo dodeljena, bo kos zemlje,
kjer bo pokopal Saro. »Abraham je blagoslovljen, ker zna v veri razločevati božji
blagoslov in iti onkraj navideznosti, zaupati v navzočnost Boga tudi takrat, ko se
mu njegove poti zdijo skrivnostne,« so bile papeževe besede.
Kaj
pomeni: Verujem v Boga In kaj vse to pomeni za nas, je zastavil vprašanje
Benedikt XVI. Ko rečemo »Verujem v Boga«, zatrdimo kot Abraham: »Vate zaupam,
Gospod«, a ne kot nekomu, h kateremu pridem samo v težkih trenutkih ali ki mu
namenim le kakšen trenutek v dnevu ali tednu. »Reči ''Verujem v Boga'' pomeni nanj
postaviti svoje življenje, dopustiti, da njegova Beseda usmerja vsak moj dan, v konkretnih
odločitvah, brez strahu, da bi izgubil kaj svojega,« je pojasnil papež.
Abraham, vernik, nas uči vere in kot tujec na zemlji nam pokaže pravo domovino. »Vera
nas naredi za romarje na zemlji, postavljene v svet in zgodovino, a na poti proti
nebeški domovini. Verovati v Boga nas naredi prinašalce vrednot, ki pogosto ne sovpadajo
z modo in trenutnim mnenjem, zahteva, da sprejmemo kriterije in osvojimo vedênja,
ki ne pripadajo splošnemu načinu mišljenja. Kristjana ne sme biti strah plavati
proti toku, da bi živel lastno vero, se zoperstaviti skušnjavi, da bi se prilagodil,«
je poudaril Benedikt XVI. V mnogih naših družbah je Bog postal odsoten in na njegovem
mestu je mnogo idolov, predvsem avtonomen 'jaz'. Tudi pomemben in pozitiven znanstveni
in tehnični napredek je človeka zavedel v prevaro vsemogočnosti in samozadostnosti;
naraščajoči egocentrizem je ustvaril neuravnovešenost v medosebnih odnosih in družbenem
obnašanju.
Vera –brez strahu hoditi za Kristusom Pa vendar želja
bo Bogu ni ugasnila in evangeljsko sporočila še naprej odmeva preko besed in dejanj
mnogih vernih moških in žensk. Abraham, oče vernikov, je še vedno oče mnogih otrok,
ki sprejejmejo hojo po njegovih sledeh in se podajo na pot, pokorni božji poklicanosti,
s tem, da zaupajo v dobrohotno navzočnost Gospoda in sprejmejo njegov blagoslov, da
bi bili blagoslov za vse. »Blagoslovljen svet vere je tisti, h kateremu smo vsi
poklicani, da bi hodili brez strahu in sledili Gospoda Jezusa Kristusa,« je izpostavil
papež. Dodal je, da gre za pot, ki je na trenutke težka, ki pozna tudi preizkušnje
in smrt, a ki nas odpira v življenje, preko radikalnega spreminjanja realnosti, ki
jo lahko vidijo in v polnosti okušajo samo oči vere.