P. Dariusz Kowalczyk: Nihče ne more verovati sam

VATIKAN (torek, 22. januar 2013, RV) – Jezuit, p. Dariusz Kowalczyk, predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana, ob torkih za Radio Vatikan pripravlja cikel razmišljanj na temo vere. Njegovo današnje razmišljanje ima naslov Vera kot dejanje skupnosti.

Vera kot človekov odgovor Bogu je osebno dejanje. Zato nihče ni prisiljen verovati. Da! V zgodovini lahko najdemo primere, kjer je bila religija posameznikom in ljudstvom vsiljena. Toda vsiljena religija ni vera.

Po drugi strani lahko opazimo, da krščanska vera ni subjektivno in izolirano dejanje. V Katekizmu katoliške Cerkve beremo: »Ničhe ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam (KKC 166).« Vero sprejmemo od drugih in jo tudi drugim posredujemo. Večina nas kristjanov je prejela krst teden ali mesec dni po rojstvu. Kasneje se je Cerkveno občestvo, začenši s starši, začelo zavzemati za našo duhovno vzgojo. Zatorej, ko nekdo reče »jaz verujem«, to pomeni tudi »mi verujemo«.

Danes zlahka naletimo na slogan: »Kristus – da, Cerkev – ne«, kar pomeni »Verujem v Jezusa Kristusa, ampak Cerkveno učiteljstvo me toliko ne zanima«. Temu načinu razmišljanja manjka smisel. Zahvaljujoč prvi skupnosti kristjanov, kar pomeni, zahvaljujoč Cerkvi prvega stoletja, poznamo Jezusa iz Nazareta in lahko v roke vzamemo knjigo Nove zaveze. Če zavržemo Cerkev, ki že 20 stoletij pripoveduje Jezusovo zgodbo, kako se lahko pretvarjamo, da verujemo v Jezusa?

Katekizem nas spominja, da po Rimskem obredniku, krstitelj vpraša katehumena: »Kaj želiš od Božje Cerkve?« Odgovor je: »Vero.« Vero, ki daje večno življenje. Četudi zveličavno odrešenje prihaja samo od Boga, »mi verujemo Cerkvi kot materi našega novega rojstva« (KKC 169). Od te matere prejemamo veliko stvari: Besedo, zakramente, tradicionalne navade, veliko prijateljev; in seveda večno življenje.

Audio: