Dr. Tamara Griesser Pečar v Gorici odprla 16. postavitev razstave Boj proti veri in Cerkvi

GORICA (torek, 22. januar 2013, RV) – »Razstava Boj proti veri in Cerkvi je poglobljen prikaz nasilja nad Cerkvijo od leta 1945 pa vse do leta 1961, ko je bila v Sloveniji sprejeta uredba za izvrševanje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (14. 7. 1961). Danes jo odpiramo v Gorici, potem ko je potovala po Sloveniji. To je prva razstava čez mejo, je pa dejansko 16. razstava do sedaj, in sicer blizu dela goriške škofije, ki je 15. septembra 1947 bil priključen Jugoslaviji. Omejuje se na obdobje popolne brezpravnosti Cerkve in največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki v Sloveniji.« S temi besedami je avtorica, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar nagovorila navzoče v razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici na odprtju razstave z naslovom Boj proti veri in Cerkvi 1945-1961.

Avtorica razstave je nadalje razložila namen totalitarnega komunističnega režima v odnosu do Cerkve in njenih vernikov z besedami: »Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952, v teh krajih pa tudi od partije organiziran dvakratni izgon apostolskega administratorja goriške škofije Franca Močnika (21. 9. in 12. 10) jeseni 1947. Oblast je skušala zatreti vernost na Slovenskem, čeprav se je na ljudskem štetju 31. marca 1953 še 83,3 % Slovencev opredelilo za katoličane. Ni šlo torej samo za katoliško Cerkev, temveč za vero nasploh. Franc Leskošek je to dokaj enostavno, ampaj jasno izrazil: 'Mi smo nasprotniki vere. Mi vemo, da je vera šašava stvar. To je strašilo zu ljudi. Vera v 20. stoletju ne spada več v našo stvarnost. To je bila stvar, ki je bila pred 500 leti, danes pa je neumnost'.

Vse do prevrata 1990/1991 je bila katoliška Cerkev na Slovenskem za komunistično oblast notranji sovražnik številka ena. Že v poročilu notranjega ministrstva novembra 1945 je označena kot 'hrbtenica reakcije'. Od t.i. 'osvoboditve' naprej pa vse do resnične osvoboditve 1990/1991 je 'ljudska oblast' spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike. Načelo o 'ločitvi Cerkve in države', ki ga je določila jugoslovanska ustava z leta 1946, je bilo v preteklosti – kot je ugotovila tudi Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije 23. junija 1996 – 'razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve Cerkve iz javnega življenja'«.

Audio:

Celotno predavanje dr.Tamare Griesser - Pečar

Boj proti veri in Cerkvi (1945-1961)
Dvajseto stoletje so – predvsem v Evropi – oblikovali trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Fašizem in nacionalsocializem sta kot totalitarni ideologiji in sistema naletela po vsem svetu na globok odpor; dejanja komunistov proti človekovim pravicam v zatiranih državah pa še vedno veljajo za manj obsodbe vredna, če še ne povsem neprimerljiva z dejanji fašistov in nacistov, čeprav je delovanje komunistov povzročilo najmanj 95 miljonov žrtev po vsem svetu, kot prepričljivo priča Črna knjiga komunizma. Šele počasi se razširja prepričanje, da je treba totalitarizme in totalitarne pojave presojati po enakih merilih. Stephane Courtois opozarja v Črni knjigi totalitarizma 2, da se v kategoriji ‚kazniva dejanja zoper človečnost’ ne more zgraditi hierarhija, »ker s takim ravnanjem obrnemo hrbet tako zgodovinski resnici kot tudi splošnoveljavnim načelom morale..“ Slovenija je v okviru predsedovanja pripravila 8. aprila 2008 posvet v Bruslju. Rezultat je bil tudi zbornik, poročilo o totalitarnih izkušnjah v Evropi v 20. stoletju. Tim »Praška deklaracija«, ki jo je sprejel češki senat junija 2008 opozarja, »da družbe, ki zanemarjajo preteklost nimajo prihodnosti« in da Evropa ne bo združena, če ne bo prepoznala nacizem in komunizem kot skupno dediščino ter izpeljala »pošteno in temeljito razpravo o vseh zločinih preteklega stoletja.«

Razstava »Temna stran meseca« je bila prvi poskus celovitega prikaza komunističnega totalitarizma na Slovenskem. Tematizirala je tudi nasilje nad katoliško Cerkvijo. Danes, deset let po omenjeni razstavi, je naše vedenje o strukturi represije na Slovenskem, tudi o nasilju nad katoliško Cerkvijo, veliko večje, čeprav se je ideološki in propagandni boj proti Cerkvi tudi po padcu komunizma še nadaljeval. V slovenski javnosti, predvsem v publicistiki, še vedno prevladuje nestrpnost do Cerkve, kar je seveda predvsem produkt ateistične indoktrinacije šolstva in publicistike v času komunističnega režima, ki sta ljudem vcepila mišljenje, da je Cerkev reakcionarna in opij za ljudi. Prav zato so bili narodnozavedni katoliško usmerjeni Slovenci drugorazredni državljani.

Razstava Boj proti veri in Cerkvi je poglobljen prikaz nasilja nad Cerkvijo od leta 1945 pa vse do leta 1961, ko je bila v Sloveniji sprejeta uredba za izvrševanje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (14. 7. 1961). Danes jo odpiramo v Gorici, potem ko je potovala po Sloveniji. To je prva razstava čez mejo, je pa dejansko 16. razstava do sedaj, in sicer blizu dela goriške škofije, ki je 15. septembra 1947 bil priključen Jugoslaviji. Omejuje se na obdobje popolne brezpravnosti Cerkve in največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki v Sloveniji. Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952, v teh krajih pa tudi od partije organiziran dvakratni izgon apostolskega administratorja goriške škofije Franca Močnika (21. 9. in 12. 10) jeseni 1947. Oblast je skušala zatreti vernost na Slovenskem, čeprav se je na ljudskem štetju 31. marca 1953 še 83,3 % Slovencev opredelilo za katoličane. Ni šlo torej samo za katoliško Cerkev, temveč za vero nasploh. Franc Leskošek je to dokaj enostavno, ampaj jasno izrazil: „Mi smo nasprotniki vere. Mi vemo, da je vera šašava stvar. To je strašilo zu ljudi. Vera v 20. stoletju ne spada več v našo stvarnost. To je bila stvar, ki je bila pred 500 leti, danes pa je neumnost.“

Vse do prevrata 1990/1991 je bila katoliška Cerkev na Slovenskem za komunistično oblast notranji sovražnik številka ena. Že v poročilu notranjega ministrstva novembra 1945 je označena kot „hrbtenica reakcije“. Od t.i. „osvoboditve“ naprej pa vse do resnične osvoboditve 1990/1991 je „ljudska oblast“ spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike. Načelo o „ločitvi Cerkve in države“, ki ga je določila jugoslovanska ustava z leta 1946, je bilo v preteklosti – kot je ugotovila tudi Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije 23. junija 1996 – „razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve Cerkve iz javnega življenja.“

Po prevzemu oblasti je „ljudska oblast“ začela takoj ukrepati proti Cerkvi kot instituciji in njenim predstavnikom ter vidnimi verniki: s hišnimi preiskavami, s stanovanjskim utesnjevanjem, brisanjem iz volilnih list, z omejevanjem verouka, z ukinjanjem cerkvenih šol, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z omejevanjem verskega tiska, z odpuščanjem sester iz šol in bolnišnic, čeprav za njih ni bilo nadomestila, pa z množičnimi aretacijami in sodnimi procesi. V časopisih, na političnih mitingih, v radijskih postajah in na odru se je takoj začela tudi gonja proti duhovnikom in Cerkvi. Oblast se je čutila ogrožena od moči, ki ji ni mogla do živega, ker je imela velik vpliv nad pretežno vernim prebivalstvom. Hotela je Cerkev najprej zatreti, podobno kot je zatrla politično opozicijo, ker pa je imela premočan zaslon med ljudmi, zato je spremenila svojo taktiko. Skušala je Cerkev podjarmiti in njene predstavnike v očeh vernikov moralno onemogočiti – in s tem čimbolj znižati njen vpliv. Pri tem so ji prišla prav vsa sredstva, pa če so bila še tako moralno vprašljiva.

V omenjenem obdobju je imela velika večina duhovnikov in redovnikov ter redovnic težave z oblastjo. Kar 429 duhovnikov – pri povprečno 1000 – se je od konca vojne pa do leta 1961 znašlo na zatožni klopi, aretiranih pa je bilo veliko več. V zaporih in taboriščih oz. kaznovanih je bilo najmanj 639 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Med njimi so bili od Angležev iz Vetrinja vrnjeni ali na poti tja zaseženi vojni kurati, ki so jih peljali na morišča v Slovenijo. Slovenija je posejana s prikritimi grobišči – do danes je evidentiranih okoli 600 –, v katerih so končali tudi duhovniki. Po takratnih, sicer v primerjavi z danes, minimalnih standardih so omenjeni umori po mednarodnem pravu opredeljeni kot zločini proti človeštvu. V uvodu 4. Haaške konvencije iz leta 1907 je tudi Martensova klavzula, pod katero so civilisti in borci v vojni v primerih, ki niso bili urejeni s pogodbenim pravom, pod zaščito mednarodnega prava kot rezultat običajev med civiliziranimi narodi, zakonov človečnosti in zahtev javne zavesti.

Od 429 duhovnikov proti katerim je oblast sprožila kazenske postopke, je bilo 339 kaznovanih z zaporno kaznijo, 73 pa denarno. Nekateri so bili kar večkrat obsojeni na zaporne kazni, tako tudi poznejši ljubljanski nadškof Jože Pogačnik. Duhovniki so bili obsojeni na nesorazmerno visoke kazni, medtem ko so pravi kriminalci za umore in rope dobili veliko nižje kazni. Devet slovenskih (Franc Cerkovnik, Henrik Goričan, Leopold Klančar, Jožko Kragelj, Peter Križaj, Martin Jurčak, Alfonz Jarc, Viljem Savelli, Franc Gnidovec) in en hrvaški duhovnik v Sloveniji (Ivan Perhan), en salezijanski pomočnik (Božič) in slovenska usmiljenka v Tuzli (s. Eularija Raspor) so bili obsojeni na smrt, štirje duhovniki so bili tudi dejansko usmrčeni. Kar štirje duhovniki in redovniki, ki so bili v koncentracijskem taborišču Dachau, so se po vrnitvi junija 1945 znašli v komunističnem zaporu (SDB pomočnik Janko Božič, lavantinska duhovnika Franc Hrastelj in Henrik Goričan ter p. Engelhard Štucin OFM.) Sestra Akvina Bojc je skusila nemške in komunistične zapore. Umrla je potem ko so ji v zdravstveni poli potrdili, da je sposobna za težko telesno delo.

Sodišča niso bila neodvisna in nevtralna. V nasprotju s pravnimi državami je bilo sodstvo v rokah vladajoče partije in je uresničevalo samo njene cilje. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu. Kazni so bile v naprej določene, in sploh ni šlo zato, da bi ugotavljali subjektivno krivdo posameznika, temveč, da bi onemogočili tiste, ki bi jim bili lahko nevarni in da bi ljudem pognali strah v kosti. V jugoslovanski ustavi (1946) so bile sicer zagotovljene človekove pravice, tudi svoboda vesti in veroizpovedi, vsebovala pa je tudi odločbo, po kateri je oblast te pravice lahko omejila, kadar so se „zlorabile” za spodkopavanje ustavnega reda in v antidemokratične namene. Na podlagi te odredbe je Ozna oz. Udba v skladu s potrebami komunistične partije vsak čas lahko kršila temeljne človekove pravice. Boris Kraigher je to izrazil tako: „Svobodo more uživati samo tisti človek, ki je dozorel za tako svobodo in ki je vreden take svobode, glede večine duhovnikov pa ne bi upal trditi, da so jo popolnoma vredni.“

Čeprav so se duhovniki na Primorskem pod italijansko zasedbo od konca prve svetovne vojne naprej pa do priključitve k Jugoslaviji septembra 1947 (del goriške škofije) oz. leta 1954 (cona B s Koprom, Piranom) požrtvovalno zavzemali za narod in slovenski jezik, se je po priključitvi praktično ponovilo vse to, kar se je dogajalo v drugih delih Slovenije že od konca vojne maja 1945.

Oblast je izključevala predstavnike Cerkve in vernike iz javnega življenja, preprečevala birme, procesije in sploh vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando. Udba je skušala preprečiti dotok v semenišče. Izvajala je pritisk na bogoslovce, da izstopijo. Skoraj ni bilo predstavnika Cerkve, ki ni bil klican na zasliševanje. Marsikoga je Udba nasilno prisilila k sodelovanju, pri tem pa ne smemo pozabiti, da so ti bili žrtve, ki jih je oblast na različne načine poniževala. Nekaterim je bilo dano, da so neznanskemu pritisku tajne policije kljubovali, vendar ne moremo nikomur očitati, da ni iz testa, iz katerega so mučenci.

Upravni postopki proti različnim dejavnostim – verouku, tisku, vzgoji, procesijam itd –, so močno ovirali delovanje Cerkve. Do leta 1961 je bilo izrečenih najmanj 1411 upravnih kazni.

Komunistična oblast je skušala Cerkev tudi ekonomsko uničiti: z nacionalizacijo, agrarno reformo, z zaplembami in davki. Zaradi obsodbe posameznikov so bile zaplenjene celotne premičnine in nepremičnine različnih redovnih skupnosti. Še neobdelano poglavje – razen območja Kočevske –, ki ga razstava odpira, je tudi poglavje številnih sakralnih objektov, ki so bili onečaščeni, nasilno porušeni ali porušeni pod kako „strokovno pretvezo”.

Izvajal se je precejšnji pritisk na verne laike, predvsem učitelje, profesorje, višje uradnike itd., vendar je to poglavje še popolnoma neobdelano in ga lahko na razstavi samo tu in tam nakažemo. Naj končam s citatom iz dnevnika dr. Maksa Wraberja, ki je zaporno celico delil tudi s številnimi duhovniki: „ Kdaj bomo mogli spet živeti in delati v svobodi pred strahom in preganjanjem, ne da bi nam grozili zunanji in notranji pretresi, ki jih je bilo zadnja leta toliko, da je bilo kar preveč. Trdno zaupam, da pride slednjič ta čas. Bog ne plačuje vsako soboto, a plačuje pravično! “

Audio: